(Ne)smiselnost obstoja SD
»Socialna demokracija je ena najbolj plemenitih političnih idej 21. stoletja«, je lani v intervjuju za Večer izjavil podpredsednik stranke SD Luka Goršek. Socialna demokracija predstavlja edino resno alternativo populističnim in neoliberalnim politikam. Tako pa na svoji spletni strani piše evropski poslanec in drugi podpredsednik SD Matjaž Nemec. Obe trditvi o socialni demokraciji se zdita težko povezljivi s slovensko verzijo socialne demokracije, združeno v vsem dobro znano stranko SD.
Socialni demokrati so takrat še kot Združena lista nastali leta 1993 s povezavo več strank in predvsem kot naslednica slovenske veje Zveze komunistov. Večji del obdobja od takrat pa do danes so presedeli v vrstah vladne koalicije. Sodelovali so pri devetih od petnajstih vlad od osamosvojitve Slovenije in s tem članstvu upravičevali lasten obstoj. Vlado so prevzeli samo enkrat, ko je Borut Pahor leta 2008 zmagal na volitvah z obljubami o blairovski tretji poti. Njihova levosredinska vlada pa se je počasi rušila, kasneje gnila pri živem telesu in nazadnje neslavno propadla tri leta pozneje. S tretjo potjo je SD že zajadrala stran s politične levice proti liberalni sredini s ciljem nadomestiti primat LDS, a neuspešno. Borut Pahor kot nekdanji rival večnega voditelja opozicije Janeza Janše danes velja za najbolj desnega predsednika države, ki smo ga premogli. Janša pa se lahko podobno kot Margaret Thatcher veseli, da je njegov največji uspeh slovenski Tony Blair, torej Borut Pahor. Po propadu Pahorjeve vlade in prvih predčasnih volitvah po letu ‘90 stranka na volitvah kljub vztrajnim željam nikoli več ni presegla desetih mandatov.
In če je predsednik, ki je slovensko socialno demokracijo vodil najdlje – petnajst let, danes največji zaveznik slovenske vse bolj skrajne desnice ter velik podpornik enega od njihovih kvazisredinskih satelitov, je jasno, da si tudi v postpahorjanski eri ta ni opomogla. Kljub večkratnim medijskim obljubam o poskusih ideološkega oddaljevanja od starih politik in politikov tega stranka ni nikoli zares storila. Noben prenovitveni ali programski kongres pri tem ni pomagal. Vse, kar Socialni demokrati premorejo, je reciklirano oddaljevanje od Boruta Pahorja. Njihov diskurz pa ne pride dlje od vprašanja, ali Pahorja izključiti iz stranke oziroma ali je nekdanji predsednik sploh še član stranke.
A če je predsednik stranke pogosto le v funkciji medijsko bolj ali manj všečne prezence in ni glavni ideološki voditelj, se je smiselno vprašati o tem, kdo je v zadnjem obdobju oblikoval program stranke. Za glavna ideologa, če ta stranka ideologijo kot sistem idej sploh premore, sta nekoč veljala univerzitetna profesorja s Fakultete za družbene vede, Igor Lukšič, ki je stranko krajše obdobje tudi vodil, a mu je manjkalo prav prej omenjene medijske všečnosti, in Jernej Pikalo. Oba sta kot ideologa veljala za levo krilo stranke. Danes prvi nastopa kot komentator vedno znova rebrandanih oddaj tračoperaterja Bojana Požarja, drugi pa nastopa v promocijskih spotih Anžeta Logarja ter po družbenih omrežjih simpatizira z danskim modelom socialne demokracije, ki v veliki meri temelji na strogi antimigrantski in rasistični populistični politiki. Na takrat še Twitterju je zapisal, da je nekdanja finska premierka Sanna Marin z napačno strategijo pomika v levo na volitvah omogočila zmago desnici. Na drugi strani naj bi po njegovo danska premierka Mette Frederiksen, ki se, kot se je izrazil, ni šla levičarjenja, prav zato zmagala premočno. Tako je še enkrat pokazal, da SD nikoli ni šlo za ideje, ampak za volilne uspehe, ki pa so se več kot očitno izkazali za neuspehe.
Po odmiku nekdanjih ideologov od strankarskih struktur sta ti vlogi prevzela njuna mlajša kolega — trenutni predsednik Konference SD in nekdanji direktor strankarskega thinktanka kratkotrajnega daha z imenom Inštitut 1. maj, Jan Škoberne. Oba sta se proslavila že v času delovanja v podmladku, ko so ju nagnali s tabora evropskih mladih socialistov zaradi seksističnih in šovinističnih incidentov. Tako sta znotraj tabora med drugim organizirala srečanje heteroseksualcev, pivopivcev in mesojedcev, da bi skupaj sestavili protiutež dogmatičnim feministkam. Tabor se je za Škoberneta in kolege nato predčasno zaključil, tako da so ga varnostniki pospremili ven, po tem ko je nekaj socialdemokratskih kolegic ozmerjal s pičkami.
Težko se pretvarjamo, da smo presenečeni, če stranka, utemeljena na takih kadrih, ni uspešna ne programsko ne volilno. Relativno uspešna je bila le pri kadrovanju, vsaj če je kriterij le kvantitativen. Danes se stranka pod vodstvom Matjaža Hana niti ne trudi več, da bi se ideološko preobrazila. Zadovoljni so že s tem, da se kadrovsko in volilno ne slabijo. Vodijo brezidejno politiko, ki se samo trudi pripeljati barko čez štiriletni mandat s čim manj poškodbami. Taka taktika bi sicer lahko delovala, če bi Socialni demokrati bili velika stranka, kot so njihovi kolegi na primer na Norveškem, Švedskem ali pa v Španiji, pa še to samo kratkoročno. Tako taktiziranje sicer samo po sebi še ne bi osmišljalo obstoja stranke, a bi jim vsaj omogočalo vodenje države.
Že dlje časa je njihova glavna strategija manevriranje med levico in desnico ter izogibanje političnim aferam. Predvsem slednje jim gre zelo slabo. SD sicer afere vidi kot posledico podtikanja največje vladne stranke Gibanja Svobode ter ostalih konkurentov in ne lastne inherentne politične korupcije, okoli katere je zgrajen večji del strankarske strukture. Stranko je v začetku lanskega leta pretresla afera z nakupom sodne stavbe na Litijski cesti 51. SD je za domnevno preplačan nakup želela obkriviti svojo ministrico Dominiko Švarc Pipan in tako medijsko zaključiti zgodbo. A Švarc Pipan je v odgovor razkrila prepleteno mrežo kadrov iz vrst SD ter SDS, ki so za njenim hrbtom spletkarili. Z medijsko dominacijo se je nato uvrstila tik pod vrh lestvice priljubljenosti slovenskih politikov, podporo SD in njihovi takratni predsednici Tanji Fajon pa dotolkla do take mere, da je vodstvo odstopilo in odšlo na predčasni kongres. Kljub temu SD korupcije ni identificirala kot glavno težavo stranke in z njo povezane afere, temveč je kot problem zaznala le Dominiko Švarc Pipan in okrnjen ugled stranke. Kot je nekdanja ministrica povedala v intervjuju za Mladino, je na internem strankarskem sestanku aktualni predsednik Matjaž Han kričal nanjo, da blati njegovo stranko, medtem ko je ona razkrivala sistemsko korupcijo na pravosodnem ministrstvu. Istočasno so se po besedah Tanje Fajon nekdanjemu sekretarju stranke Klemnu Žibertu, hkrati pa enemu glavnih protagonistov afere, zahvaljevali za opravljeno delo, torej korupcijo.
Če stranka na eni strani konsistentno zagovarja korupcijo, pa je na drugi strani politično popolnoma nekonsistentna. Če odmislimo soliranje poslanke Bojane Muršič in poslanca Predraga Bakoviča, ki sta v prejšnjem mandatu zaradi osebnih političnih kalkulacij lastnoročno zrušila novo volilno zakonodajo kljub predvolilnim obljubam ter prilizovanje gospodarstvenikom gospodarskega ministra ter prvega moža SD Matjaža Hana z najrazličnejšimi odpustki, je vrh sprenevedanja doseglo dogajanje ob nedavnem sklicu in odpoklicu referenduma o nabavi orožja. SD je sprva skupaj z opozicijo podprl predlog Levice, da o povišanju obrambnih izdatkov na tri odstotke bruto domačega proizvoda odloči ljudstvo. SD je javnosti tako nastavila levo lice in celo desnici ljub vodja poslanske skupine Jani Prednik je na POP TV kritiziral Nato ter se praktično izjasnil proti članstvu v njem. Referendum naj bi bil po njihovem mnenju nujno potreben. Že dober teden kasneje pa se je kljub glasnim kritikam in negodovanju celotna poslanska skupina SD vzdržala pri glasovanju o preklicu referenduma in ponovno pokazala, da ne premore jasne drže niti pri tako pomembnem vprašanju, kot je zapravljanje milijard za natovsko oboroževanje.
Če se vrnemo k opisom iz začetka, je jasno, da SD kot predstavnica socialne demokracije ne predstavlja nikakršne žlahtne politične ideje, še manj pa alternative čemurkoli. To je že na zadnjih volitvah ugotovila predvsem mlajša volilna populacija, saj jo je po rezultatih vzporednih volitev Mediane podprlo manj kot 4 odstotke udeleženk in udeležencev volitev mlajših od 25 let. Še najbliže opisu stranke je tako prišel vodja poslanske skupine Jani Prednik, ki jo je opisal kot stranko brez barve, vonja in okusa. V resnici zaudarja po postanem. Komunisti pa se ob misli na svoje naslednike obračajo v grobovih.
Dodaj komentar
Komentiraj