Samo Salamon & Sabir Mateen: Joy and Sorrow

Recenzija izdelka
18. 5. 2022 - 9.00

Klopotec, 2022

Sledeča plošča bolj ali manj po naključju ni dobila prostora v našem osrednjem recenzentskem terminu, si pa vsekakor zasluži dobro mero pozornosti. Naslovljena Joy and Sorrow in izdana marca pri domači založbi Klopotec, je produkt plodnega improviziranega sessiona, izpeljanega pred nekaj leti, njena avtorja pa sta brezkončno prožni jazzovski kitarist Samo Šalamon in fantastični ameriški pihalec Sabir Mateen.  

Samo Šalamon je eden tistih jazzovskih glasbenikov, ki navkljub ekstenzivnem študiju v tujini ostaja naklonjen razširjanju svojega glasbeno-ustvarjalnega aparata. Po končanem študiju je začel s precej vestnim in produktivnim prehajanjem med tradicionalno jazzovsko srenjo in poljem svobodne improvizacije. Tako kot denimo Cene Resnik, Boštjan Simon, Kaja Draksler in Rok Zalokar je Šalamon del kopice znatnih jazzovskih praktikov, ki so v zadnjem desetletju pomagali razbliniti oziroma vsaj razrahljati včasih nadvse problematične odnose med akademsko zaznamovano jazzovsko prakso in svobodno improvizirano godbo.

Na drugi strani, za tenorskim saksofonom in altovskim klarinetom, je Sabir Mateen, svetovno priznani pihalec, v največji meri delujoč znotraj ameriške avantgardne jazzovske srenje – med drugim je v preteklosti muziciral in soustvarjal s kultnimi glasbeniki, kot sta Cecil Taylor in Sun Ra. Je inštrumentalist z izredno širokim izraznim razponom, mestoma eksplozivno ekspresiven, drugje subtilen, čuječ. Po drugi strani pa tudi pri opiranju na bopovsko izrazno paleto ostaja brez večjih zadržkov, kljub globoki umeščenosti v avantgardni milje.

Znotraj jazzovske tradicije je inštrumentarij v sestavi izključno kitare in saksofona morda nekolikšna redkost, veliko manj pa to drži za sfero svobodne improvizacije – prva na misel pade plošča Arch Duo  Evana Parkerja in Dreka Baileya  iz leta 1999. V vsakem primeru pa gre v kontekstu kitarsko-saksofonskega dueta vselej za precej specifične kategorije zvočnosti. Kitarski ton je ob srečanju s saksofonskim v nevarnosti znatne izgube naboja, izrazne čvrstote – predvsem vsled omejenih možnosti artikulacije. Slednje samo po sebi nikakor ne vodi v smrtonosne težavnosti, dejstvo pa je, da postane običajno jazzovsko izmenjevanje solaž bistveno bolj tvegano.

V primeru albuma Joy and Sorrow pa Samo in Sabir vselej primarno nastopata kot improvizatorja in se tako dosledno izmikata etabliranim jazzovskim formam. Samov kitarski zven je večino časa v vlogi nekakšnega spremljevalnega pajdaša Sabirove prodorne pihalne ekspresije, ki na plošči – izključno v zvočnem smislu – zaseda neke vrste izrazni primat.

Celostno gledano pa gre vsekakor prej za demokratičen dialog, kot pa za kakršnokoli hierarhično zaznamovano godbo. Avtorja lucidno komunicirata, sta v neprestanem referenčnem odnosu, četudi je zvočnost enega po naravi občutno udarnejša. Drug drugega napotujeta, tenkočutno prepletata lastna imaginarija, predvsem pa ostajata zvesta ali, bolje, prepuščena mnogoterim nepredvidljivostim trenutka. Ploščo Joy and Sorrow tako zlahka označimo za precej edinstven vpogled v dialoške sposobnosti dveh izredno izkušenih glasbenikov. Edinstven tako v smislu relativno specifičnega inštrumentarija kot tudi v oziru dejstva, da se oba kot primarno jazzovska glasbenika tokrat skupaj postavljata v kontekst svobodnega, idiomom izmikajočega se improviziranja.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.