ŠOP Records, 2020

Minilo je pol leta, odkar je Trinajst oziroma Ivo Lozej pri ŠOP Records izdal prvo solo plato Culture of Ongoing Violence, Insecurity and Distress. Če vzamemo v poštev, da je glasbenik štrene basa mešal že v poznih 90. letih kot član Low Punch, nato Elodeje in kasneje še banda The Hoax Program ter sedaj aktualnih Iamdisease, je šest distopičnih in bržkone samotnejših mesecev dobro koristilo vsaj ustvarjalčevemu odkrivanju, kaj lahko naredi sam.

Med simbolnimi gestami, ki jim po pol leta pasivnega - doma sedi in čakaj - kaosa ne verjamemo več, ob bok inspiracijskim jumbo plakatom, preletom letal in ploskanju na balkonih postavljamo tudi frazo nova normalnost. Prihajajoča era nedeterminiranega drugačnega, za katero si moramo zatrjevati, da je še nismo začeli živeti, kajti trenutna normalnost vsekakor ni zaželena. Trinajst je z debitantsko izdajo novo normalnost okusil, do danes obravnavane druge, poimenovane Twentytwenty, pa se je je že dodobra nadihal in izdal zvočno različico mantre »vrag gleda vašo normalnost, v svoji lahko odločam vsaj o tem, kakšno muziko delam«.

Trinajst pri ustvarjanju veliko pove s poimenovanji komadov in samih albumov. Kultura nasilja, negotovosti in stiske je bila odraz nejasnosti, za katero del scene težje in pregovorno bolj jezne muzike odraz velikokrat najde v plazečih se drone pasažah in zloveščem ambientalno-sludgerskem vibriranju kitarskih riffov. Lozej pri tem ni bil izjema, a dvojna dvajsetka je fešta sintovskega drobovja, postrocka in jazza. Na uvodni skladbi Finding Sense in Nonsense težko ubežimo primerjavi s počasno ekstazo Four Teta ali Tima Chinala iz zgodnjih 2010., a jazzersko začinjena mehkoba se v sekundi prevesi v Stay Home Forever, mračno, vendar trmasto predigro bobna in sintetizatorja. 

Lozej si na Twentytwenty da duška in čarobno spaja stile v izdelek, ki ga je najbolje použiti v sedeči seansi. V kopici čustveno efektivnih izdelkov je najintenzivenjša skladba Freedom as an obsolete primitive state, več kot legitimno našopirjen jazz swagger, pri katerem glasbenik sodeluje s primorskim pianistom Alenom Grižoničem. Druga polovica izdaje venomer niža tempo, jakost ter število distinktivnih elementov v skladbah in pelje v dezintegracijo. Čvrsta roka glasbenika, ki je poprej poslušalcu razkazovala vse življenja polne kotičke svojega zvočnega obstoja, posameznika vedno bolj prepušča tavanju in zvočnim meglicam, ki ovijajo ušesa in sprožajo podobne občutke kot vonj jesenskega gozda ali Proustovo okušanje magdalenic. 

Zvočni dramski trikotnik začetnega zapleta, drame in postopne katarze Lozej na Twentytwenty prav gotovo uporabi sebi v prid, zato se ob prvih poslušanjih še ne spotaknemo ob ponavljajoče se osnovne ritmične vzorce, ki jih mlajši ustvarjalci, kot sta .čunfa in Zergon, v primerjavi s Trinajst znajo poživiti s sodobnejšim pristopom do produkcije. Projekta ob manjši dozi informacij ne bi morali ostro časovno zamejiti. Ni niti odraz modernosti, ki jo na domači grudi z jazzom in elektroniko peljejo Etceteral, niti ogledalo stare šole. Trinajst je anahronist, obstaja pač v svoji novi normalnosti.