Bruxism Records, 2019

Vsakič, ko eno izmed prominentnih imen popularne glasbe javnosti ponudi nov album, držimo pesti, da ta le ne bo predolg. Medtem ko se nekateri izvajalci kot npr. domači FUTURSKI izogibajo dolgometražcev, ki se včasih vlečejo kot mravljinčarjev jezik, gre trend mainstream muzike v nasprotno smer. Streamanje je spremenilo načine poslušanja in posledično služenja z glasbo, zato danes večurni albumi niso več le stvar za progresivne sladokusce. Ujeti smo v hiperprodukcijo poskusov trap hitičev, ki zvenijo vsi enako, albumi pa delujejo bolj kot playliste. 

Na domačem trgu pa se je pojavila anomalija, ne le to, popolno nasprotje, in to je bend, ki smo ga opazovali že nekaj časa. V tokratni Svaštarnici bomo zato spet vrgli pasjo bombico s kratko recenzijo še krajšega albuma. Album se imenuje Slundcore Superhero in sledi izdajama Lean Mean Slunding Machine in A Very Slundy Christmas. Izvajalec pa - seveda - Slund. Žanr? Slundcore. 

Slund: zatipek na tipkovnici. Primer: Aleks je naredil slund pri poskusu črkovanja preproste besede na računalniku. Vir: Urban Dictionary.

Slund je bend enega moža, Igorja Mortisa, slovenskega glasbenika, ki pa večkrat kakšno ploščo navrže v sodelovanju s še kakim drugim sorodnim izvajalcem. Na njegovem bandcampu boste našli nebroj plošč, ki kljub številnim gostom vse zvenijo dokaj podobno ena drugi, vzamete si lahko dobrih deset minut in jih poslušate na primer med odmori na faksu. Če ste brez slušalk, lahko s prijatelji tekmujete, koga najkasneje mine lajf. Diametralno nasproten induciran učinek slundcora pa bi lahko privedel tudi do primorsko-univerzitetnega kaosa. Slund je namreč ena sama težka jeza, ki te sili iz vrste poslušnih … ali pa vrste poslušanih. 

Slundcore je torej v svojem bistvu punk, natančnejše žanrske označbe pa bi bile grindcore, powerviolence in sludgecore. Sestavljajo ga vokalno-inštrumentalne imitacije prašičjega kruljenja, mrzličnega tolčenja v zid in trganja nohtov, pred vsako skladbo pa nujno nastopi tudi vrstica iz kakega filma, ki s prijaznimi besedami deluje kot neke vrste napovednik. Sicer pa bi v angleščini temu rekli the calm before the storm. Kar se potem zgodi, je namreč podobno umoru, posilstvu, eksploziji, požrtju ali v najboljšem - beri najslabšem - primeru močni brci v mednožje. Nerazumljivo globoko vreščanje in kitarski riffi se pretopijo v oglušujoč šum, iz katerega seka le hitro bobnanje, ob katerem naš vrat krčevito zagrabi želja po odcepitvi od telesa opresorja. 

Slunda se je ob izjemnem nizanju razbijaških plošč prijel mednarodni nišni sloves. Apokaliptično vzdušje preveva vsak njegov projekt in tudi zadnji ni izjema. Vprašamo se lahko, kaj je smisel takšnih izdaj, in zdi se, da gre le za ekstremen izraz pogube, velik sredinec vsemu. Tudi albumskemu formatu. Slundcore Superhero traja približno tri minute in tako ste danes slišali recenzijo, daljšo od plošče same. Slundu pa vsekakor želimo še veliko uspeha pri nadaljnjih surovih naskokih na bobniče, v smislu enega izmed komentarjev na bandovem portalu: »THIS IS … SSSLLLUUNNDDD! Sparta is for pussies!« ... Svašta!