ŠKM BANDA: Panontikon

ŠKM BANDA: Panontikon

Recenzija izdelka
4. 11. 2014 - 19.00

KAPA/God Bless This Mess, 2014

 

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo sveže serviranemu izdelku beltinške inštrumentalne zasedbe ŠKM banda. Svoj četrti studijski album, ki nosi sugestivni naslov Panontikon, so fantje namreč premierno predstavili pred tednom dni v Klubu Cankarjevega doma – in v hramu slovenske kulture doživeli topel sprejem. Več kot upravičeno.    

Medtem ko sta njihovo prvo desetletje obstoja, vse do tretjega albuma Rdeči, ki je luč sveta ugledal leta 2011, zaznamovala progresivni razvoj in neutrudno piljenje njihovega distorziranega glasbenega pripovedništva, pa predstavlja njihov aktualni album Panontikon občuten korak naproti novim potencialom. Kolektivna virtuoznost štirih članov se tokrat manifestira znotraj okvirjev na novo odkrite akustike. Briljantnost tega konceptualno zastavljenega albuma se razodeva v poizkusu zvočnega zrcaljenja obsežnega imaginarija, ki ga je vzgojila folklora vzhodnih Slovencev. Pa vendar gre pri Štefanu Kovaču Marku za manj domišljav pristop k tematiki zahodnopanonske identitete. V primerjavi z nekaterimi slovenskimi prozaisti, ki prekmurske mite hranijo, se kvartet kvečjemu nagiba k njihovi demistifikaciji, kakor so tudi povedali v raznih intervjujih. Četudi album ni dobesedna preslikava zvočne ali obredne folklore prekmurskih ljudi, pa lahko geografski determinizem tega zvočnega zapisa razberemo že iz samega naslova Panontikon. Gre za besedno igro Panonske nižine in panoptikona, Benthamovega koncepta o vseobsežnem, institucionaliziranem nadzoru posameznika, ki ga je svetu kasneje temeljiteje predstavil Foucault. Vendar pa se v nedrjih tega večplastnega albumskega naslova skriva več kot le ena interpretacija. 

Podobno velja tudi za naslove devetih skladb, s katerimi je banda skušala ustekleničiti kolektivne asociacije pri posameznih kompozicijah. Vse od uverturnega prebujenja s pesmijo Pomlad pa do ciklične vrnitve na točko nič s komadom Vračanje nas kvartet popelje skozi slikovite prostranosti svojih zvočnih svetov, ki so za razliko od preteklih izdelkov, na katerih prevladuje etos post-rocka, tokrat obogateni za sveže zvočne odtenke in razširjeni v do zdaj zakopane glasbene dimenzije. ŠKM banda je svoje skladbe podaljšala na povprečje petih minut, vanje pa je pod vtisom različnih izkušenj iz preteklih let – recimo evropske turneje z duetom Najoua in nastopa v oddaji Izštekani – inkorporirala tudi prej neuporabljene inštrumentalije, kot so kalimba, bendžo, ksilofon in ukulele. Z omenjenimi inštrumenti pa ne razpolagajo na tradicionalen način, temveč jih z izvirnimi izvajalskimi pristopi in raznimi procesiranji skušajo vplesti v (samo)svoj kontekst. Nadalje je treba omeniti, da je Panontikon njihov prvi izdelek z gostujočima glasbenikoma. To sta Dani Kolarič in Miha Kavaš, sicer nekdanja člana Mlade Beltinške bande, ki sta prispevala zvoke cimbal in violine.

Ta občutni doprinos k celosti njihovega zvočnega dokumentiranja prekmurske duše se odraža v mojstrskem prepletanju različnih zvočnih nians, meditativnih razpoloženj, impresij in čustvenih izbruhov. Kljub svoji, sklepam da nekoliko samoironični nalepki »eklektični post-jazz«, pa žanrska oznaka niti ni povsem iz trte izvita. V akustični fuziji postrokovskih odvodov, etno-folkovske senzibilnosti in džezovskih skladateljskih spretnosti nas kvartet vozi skozi zdaj vznemirljiva, zdaj pomirjujoča poglavja prekmurskega epa. Naj bo to vedrejši, bolj igrivi in dinamični komad Potovanje, po prerijah dehteči Večerni, okoli cimbal skonstruirana Tolažba ali s kalimbami zaznamovana medigra Diabolog, skozi njihove zvočne eskapade vseskozi veje nekakšna rdeča nit, ki bi jo na tem mestu lahko poimenovali tudi Mura.    

ŠKM banda morda res ni prva, ki bi se podala na kartiranje teh manj raziskanih planjav - v misli mi na trenutke npr. prikličejo zvoke teksaškega post-rock kolektiva Balmorhea -, vendarle je njihov doprinos k temu danes nekoliko podhranjenemu svetu akustičnih inštrumentalnih zasedb neprecenljiv. Pri Panontikonu gre za utelešenje skladateljskega genija prekmurske bande, ki nas skozi slojevite ter epsko naravnane kompozicije popelje na meandrasto popotovanje skozi ravnice in meglice Murinih obrežij, ne da bi zapadel v pretirano sentimentalnost, utesnjujočo repetitivnost ali bahavo razkazovanje svoje virtuoznosti. Spretno se izognejo vsem mrtvim rokavom in  svojo preudarno modrost komponiranja manifestirajo v skrbno stkanih pesmih, ki jim kraljuje instinktivna komunikacija med kitarsko in ritmično sekcijo. Že res, da so fantje v intervjujih povedali, da je proces nastajanja pesmi povsem premišljen in zaveden, a vendar se v sami realizaciji potencialna preračunljivost takega pristopa povsem razblini in ponuja neprimerljivo spontanost vseh devetih epizod tega prekmurskega epa.

Zatorej ŠKM bandi iz srca privoščimo, da bi bil nastop v Cankarjevem domu le začetek nekega novega, s slovenskimi mejami nezaznamovanega poglavja. Ustvarjalnost ene zanimivejših zasedb, ki nam jo je v zadnjih nekaj letih podarila domača gruda, obeta še eno kulminacijo; tokrat morebiti znotraj brezmejnih prostranstev glasb sveta. Iz Prekmurja v svet.

 

ŠKM banda - Panontikon (bandcamp)

 

ŠKM banda - Vračanje

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness