КУКЛА: Katarina
Kuklistan Records, 2019
* In contemporary art everything beautiful must first have its nose broken
V tednu, ko so lepe moje, njene, mogoče celo njegove črne oči uprte v enega prihajajočih festivalov in ko ušesa trzajo ob vsej tej poplavi prihajajočih vinjetnih koncertov, se nekateri oziramo predvsem za enim pulz pospešujočim domačim koncertom, Kuklinim namreč. Pulz pospešujočim predvsem zato, ker je v prvih tednih tega leta le izdala obljubljeni album KATARINA. Katarina Rešek, Kukla Kešerović, Kukla, ki se je še vedno radi spominjamo kot idejne vodje in prve v koloni izvajalk, ki so ustvarjale v zasedbi Napravi mi dete, se zadnja leta sama, a ne osamljena, predstavlja pod umetniškim imenom Kukla. Če smo bili nejasni, razločneje ponavljamo, da v tokratni Tolpi bumov predstavljamo album KATARINA, ki je izšel pri založbi Kuklistan Records, pod katerega se je podpisala vsestranska umetnica Kukla.
Album, ki ga v žanrskem smislu sama izvajalka opredeljuje kot slavic gangsta geisha pop in mi ji pridno prikimavamo, zraven pa dodamo še kako drugo oznako sicer pogosto prisotno v opisih njene muzike. Da gre denimo za vrsto novega (art?) turbofolka. A na tej točki se bomo postavili v idealiziran mehurček jutrišnjega časa, v katerem ta besedna zveza v alternativnejših krogih ne bo imela več prizvoka sprevrženega primitivizma in avtomatske asociacije na nekvaliteto, zato bomo oznako raje opustili in jo zamenjali s sprejemljivejšo besedo folk. Tudi v oziru na Kukline lastne neoprijemljive oznake, se danes vse bolj kaže splošna fluidnost glasbenih zvrsti in glasbenih okusov, ko guilty pleasurji niso več neviđeni oziroma se te meje že lep čas rušijo. Cmoki v grlih poslušalcev, ki tripajo, karikiram (ali pač?), na nekaj v stilu Jelene Karleuše in hkrati na bende tipa Mayhem, se manjšajo, mitska posvečenost zgolj določenim zvrstem glasbe pa se razblinja.
Album KATARINA se zdi na nek način nostalgičen, sicer pa je po vseh teh že izrečenih, težko zvenečih besedah preprosto lep in domač. Domač in nostalgičen med drugim zato, ker se na albumu nahajajo komadi, ki jih je Kukla počasi izdajala v zadnjih letih in jih večinoma že poznamo, strnjeni pa so v format albuma tipa Greatest Hits, kar je bil tudi prvi delovni naslov plošče. V vsej svoji neopravičujoči tragiki Kukla (slišno na albumu in vidno v živo na svojih koncertih ali zgolj zaznavno v filingu pesmi) ranljivosti pretvarja v orožja, iz krhkih in delikatnih rož pa iztiska strup. No, manj karikirano pa smo mnenja, da fenomen Kukle zaobide muzanje in rahlo obtožujočo trditev, ki jo je v neki pomembni knjigi postavil nekdo pomemben, češ da še nobeno obdobje doslej ni tako vneto premlevalo glasbe, nastale v preteklem stoletju, kot to počnemo danes.
Muzika, ki se v Kuklinem primeru spontano in skoraj istočasno gradi skupaj z videospoti in izvajalkino spreminjajočo se podobo, je zgolj še eden od modusov prehajanja med avtoričinimi svetovi performativnega in avdiovizualnega ustvarjanja. Sama prehaja med snemanjem videov in filmov in snemanjem muzike, med autotunom in makedonskimi ljudskimi pesmimi, med vlogo gejše in gangsterke, med disfunkcionalnimi razmerji in samozadostnostjo, med Katarino in Kuklo in spet nazaj. Album na način avtoričinega prehajanja zraste in zaživi iz podlage skoraj izključno Kuklinih lastnih beatov in produkcije, preide pa na raven nepretencioznih, a z zlatom posutih besedil. Ta besedila se skozi melodije in harmonije, ki se klanjajo prepoznavnemu in nostalgičnemu balkanskemu folku in ljudskim napevom, sestavijo v pesmi, ki so v svojem bistvu preproste. Vzbujajo asociacije na poznane harmonije, a izposojene elemente vase zavijajo dovolj dosledno in brez vidnih šivov.
Z ljudskimi vplivi KATARINA počne tisto, kar bi si želeli, da bi znalo tako gladko početi več glasbenikov, ki običajno predvsem dobesedno in ilustrativno poustvarjajo določeno ljudskost. Zato prej omenjeno muzanje pomembnih ljudi na tem mestu po lastni, naivni presoji recenzentke delno pade. Drugi žanrski vplivi na albumu KATARINA so očitno številni, a z dovolj samorefleksije, da plata deluje kot koherenten izdelek, ki je celo narejen z namigom na cikličnost. Z nosilnim verzom pesmi Zvezdana »Sviđa mi se život tvoj« se album namreč tako začne kot zaključi. A Zvezdana je dobesedno v celoti prežeta z odmevi, verz v uvodni pesmi Zlatno nebo pa celotno ploščo odpre z interpretacijo v autotunu.
Koherentnost pozdravljamo tudi ob Kuklinem izdajanju posameznih komadov, ki so izhajali v zadnjih letih, oziroma ob določenih avtoričinih projektih. Z vsem tem zdaj z albumom KATARINA zlahka potegnemo črto in se še enkrat prepričamo v preprosto iskrenost avtorice v tem, kar počne, saj so komadi očitno njeni z veliko začetnico. Ob Kuklinih besedilih, melodijah in harmonijah pa muziko na albumu zaokroži produkcija, ki se je z leti in s komadi razrasla in je nekatere starejše, v izvirniku akustično posnete pesmi na naše veselje in žalost slišno predrugačila. Vendar ti bolj trendovski vložki ne delujejo kot zgolj sredstva, ki bi hotela na silo aktualizirati Kuklin zvok, temveč se vključijo kot logična poteza. Če tega ne razberemo že ob prvem poslušanju albuma, pa vsaj takoj zatem, ko opustimo sentimentalne spomine na produkcijsko skromnejši pretekli zven pesmi, kot sta Zvezdana ali Kraj sveta.
Dodaj komentar
Komentiraj