World Music, 2020

Tisoč devetsto petindevetdeset in epilepsija se sliši kot slab izkupiček iz računalniškega generatorja glasbeniških umetniških imen. Tokratni projekt, obravnavan v Tolpi bumov, je izdala britanska založba WORLD MUSIC, ki jo je ustanovil nekdanji duo Hype Williams, ki sta ga sestavljala Inga Copeland in Dean Blunt. Dean Blunt, britanski producentski posebnež, na tej platformi izda večino svojih izdelkov, z ozirom na njegovo osebnost, pa postane absurdnost imena tokratnega projekta vsaj do neke mere smiselna.

Blunt se je kot enigmatična anti-pop avtoriteta v slabih desetih letih delovanja v glasbene anale zapisal z avantgardno mešanico indie rocka, hip hopa, soula, nojza, ambientale in še česa, kar ni vredno omembe – v Bluntovem ustvarjanju je namreč koncept žanra postavljen na drugi tir. V ospredju sta senzibilnost in drža neomajno pop(ularne) glasbe. S pomočjo neštetih alter egov Blunt kot lena mačka pozabi na pravila glasbene industrije, a kot prekaljen mačak razume, da mu to izigravanje sistema pomaga pomesti s pričakovanji.

“1995 I went to the doctors they said when were you last here they said it was 2014 i said that seems like a while ago they said and your epileptic I said no, they said wait whats your name? I told them and they said yeah this is you turned the screen and it said 1995 epilepsy”

Tisoč devetsto petindevetdeset in epilepsija. S citatom, pobranim z naslovnice albuma, smo spet na začetku. Vendarle se vprašajmo: ali je ideja avtorstva sploh relevantna za to izdajo? Enostavneje bi jo bilo situirati v del londonske elektronske scene, ki ga predstavljajo Dean Blunt, njegov projekt Babyfather, Tirzah, Micachu oziroma Mica Levi, Scratcha DVA in Klein. Vsi so po svoje osamelci v britanski klubski zgodovini, vsi razmišljajo o formatu popa, kljub temu da jih Drugi uvrščajo med umetniške, torej resne ustvarjalce. V praksi je opazovanje njihovih performansov v kontekstu klubskih prizorišč precej boleče početje. Okornost nesojenih plesalcev je vaja v zavedanju neuporabnosti občinstva. Izvajalci so sami sebi dovolj, le spalnični studio so za par ur zamenjali za drug prostor.

Kot opisani, tudi 1995 epilepsy ne spada nikamor in spada povsod. Njegovi ustvarjalci ali ustvarjalke so opazno zverzirani v elektronski zvočni zgodovini in sedanjosti, kajti mrliška ogrodja tradicij, ki so ostala, so še vedno prepoznavna in delujoča. Footworkovski tug of war, d’n’bjevski liberties in breakbeatovski afterglow, so kot drugi komadi enovrstična reprezentacija mnogo širšega spektra. Občutek poslušanja je najbližje agoniji, ki jo zaznamo, ko se na plesišču zdolgočasimo ob predolgem zankanju dela nekega komada in si v poskusu reševanja svoje dobre volje začnemo izmišljevati dodatne zvočne elemente.

Napol scvrta atmosfera odlično sede v albumski scenosled, ki se začne z afters in konča z afters 2. Za normieje je afterica AMN-jevska, za elektronske posebneže pač 1995 epilepsy. Album lahko razumemo kot muzičarsko potovanje, ki ga olajša nebrzdana miselnost skurjenih ljudi. Kljub temu pa po neokusnih šalah pluje s takšno integriteto, da poslušalca v komaj dvajsetih minutah napelje na čisto resno debato o tradiciji minimalizma. Dejstvo, da 1995 epilepsy morda je, morda ni Dean Blunt, na koncu koncev postane nepomembno. Album, ki ga vleče v vse smeri neba, enostavno ne more biti vezan na eno samcato človeško telo.