samozaložba, 2022

3:rma je neke vrste spalniški projekt kitaristke Urške Supej in vokalistke Maše But, ki je zrasel v karantenskem koncu leta 2020 - spomnimo se Klubskega maratona istega leta, na katerem sta glasbenici svoj izraz že uveljavili kot opazovanja vreden unikum v polju domačega kantavtorstva. To je v zadnjih letih z vsemi Škrati, Popotniki in Gašperji pravzaprav dodobra zacvetelo. Projekt se je ponašal s samosvojostjo predvsem zaradi nekoliko milejše, spevnejše, popovske forme komadov in vsebinsko specifičnega pesmopisja, ki je osredinjeno na prepogosto preslišano žensko življenjsko perspektivo. Po dvoletnem obdobju koncertiranja in glasbenega dodelovanja sta Maša in Urška samozaložili in izdali svoj prvenec a well​-​paved road, prav z njim pa skušamo dokončno spoznati 3:rmo, njeno obzirno pesništvo in bivanjske tegobe, ki jih z njim zapopada.

Četudi gre za projekt dveh glasbenic in avtoric besedil, se zdi 3:rmo v okviru omenjenega albuma prikladno razumeti kot nekakšno namišljeno glasbeno-pesniško osebnost - Maša in Urška v skupnem izpovednem katavtorskem subjektu. Tako je 3:rmo v luči razširjene instrumentacije in aranžmajev na plošči veliko lažje dojemati kot kantavtorski projekt nasploh in morda še lažje opredeliti njeno pozicijo v mreži aktualnega domačega kantavtorstva. 3:rmini komadi so vpadljivo songovski in v resnici relativno formulaični oz. z bistveno manj prostora za ohlapnejšo formo - te je vselej več pri Črnem škratu, ne nazadnje pa tudi pri Popotniku. Po drugi strani pa štikli izstopajo po svoji nonšalantni spevnosti in resnično okusnih aranžmajih. Skratka, hitro in brez večjih preprek gredo v uho, zlahka si jih mrmramo, po živcih nam praktično ne morejo stopati.

Omenjena spevnost in bolj popovska naravnanost na albumu a well​-​paved road večinoma ne učinkujeta osladno ali suhoparno. Skladbe so vsebinsko povedne, tehnično izvrstno izvedene in - to je morda najbolj ključno - s pomenljivimi aranžmajskimi preureditvami postavljene v na pol novo življenje. Pri njih je sodeloval tudi uveljavljeni londonski jazzovski kitarist Femi Temowo, soproducent albuma. Tu se pokažeta mednarodna razsežnost projekta in z njo nova točka razhoda z domačo kantavtorsko produkcijo.

Urška in Maša sta študirali na konservatoriju v Celovcu in verjetno že tam začeli tkati znatno široko mrežo navezav, možnih sodelovanj, pa tudi denimo referenc za nadaljnja koncertiranja. Na albumu a well​-​paved road tako sodeluje kopica mednarodno uveljavljenih glasbenic in glasbenikov, tako domačih kot tujih, posnet pa je bil v slovitem domačem studiu Jork in prostorih londonskih GBL Studios. Rezultat so strukturno premišljeno dodelani komadi in produkcija na izredno visoki ravni. Spalniški etos se docela razgubi, njegovo mesto pa zasede sofisticirana, malone profesionalna drža, ki samostojnost ohranja z nadpovprečnimi aranžmaji in zavidljivo glasbeno sposobnostjo.

Izstopa tudi vsebina besedil. 3:rma v desetih skladbah razgali svoje misli in občutja v odnosu do bridke arbitrarnosti gospe sreče, do minljivosti človeških razmerij in ne nazadnje do položaja ženske v moško usmerjeni družbi. V ospredju je pozicija nemoči, ki jo 3:rma v zgodbah preseže in ob katero se naslednjič zopet spotakne, ves čas pa nekako sije s privlačno mero upanja. Težko bi spregledali nekaj nepogrešljivo človeškega in up vzbujajočega v odpetih verzih, kot sta »When it was too late and dead, When a song was all we had« in »Now I wish there were brighter ways«.

Na a well​-​paved road ni slutnje Pengova ali Breclja. 3:rma prej dolguje dediščini velekapitanov anglo-ameriškega kantavtorstva, torej Boba Dylana, Joni Mitchell in podobnih. Te vzore tudi sami potrjujeta, v sodobnem kontekstu pa dodajata denimo še barvito londonsko glasbenico Lauro Marling. Kot že rečeno, 3:rma ne kaže večje naklonjenosti eksperimentom. Njen prvenec je produkcijsko spoliran, v formi skrbno premišljen in zastavljen kot zaključena dokaj jasna zgodba. Medtem ko lahko na plošči po eni strani zaznamo formulaičnost in neprizadevanje za prodornejše glasbene prijeme, po drugi vsekakor ne moremo mimo dejstva, da je album v aranžmajskem smislu preprosto izvrsten in da je 3:rmin pesniški moment eden povednejših v domačem prostoru. Poleg tega pa se Urška in Maša v svojem delovanju zdita dovolj ambiciozni, da v prihodnjih stvaritvah ne gre pričakovati usodne repetitivnosti.