3D PRASCI: 3D PRASCI

ŠKD Pank Kura, 2016

Vrženi v svet se vsak po svoje spopadamo z osmišljanjem življenja in njegovih vsakdanjih muh. Življenje ni potica, a četudi bi bilo, še vedno ne bi imeli zgolj enega recepta za pripravo, pač pa mnogo njih. Tako se tudi tokratni predmet preučevanja srečuje s svojevrstnim izkustvom življenja, ki ga cinično interpretira skozi dodobra naštudirano glasbeno fuzijo in humor.

Pod drobnogled tokrat jemljemo zasedbo, ki se je poimenovala 3D Prasci. Če se nekoliko orientiramo po samem pomenu besede ’prasci’, ki se giba okoli živali−prašiča in malovrednega človeka, lahko že sklepamo, da člani zasedbe ne želijo prizanašati niti samim sebi. Ljudje smo ljudje, smo tudi prasci in življenje je naš svinjak.

Za 3D Prasce se kažejo vokalist, kitarist in človek za synthom Jure Duh, basist, vokalist in človek za klaviaturami Dejan Slak ter bobnar Marko Grubar. Če se vam ta poimenska množica sliši znana, to ni le zaradi Dejana Slaka iz zasedbe Moveknowledgement, pač pa zaradi reinkarnacije Prascev skozi duh projekta Od Franclna možgani, ki je pravzaprav postavil temelje za njihovo trenutno zvočno izrazoslovje. Slednje pa so končno tudi studijsko ovekovečili s kar dvojnim istoimenskim albumom 3D Prasci. Album se deli na dva ploščka, CD 1 – Pink in CD 2 – Light Blue, na vsakem je osemnajst komadov, vseh skupaj je torej šestintrideset.

Na prvi posluh se sicer zdi, da gre še za eno izmed mnogih zasedb, ki se trudijo biti hkrati zabavne in kritične, vendar jim to zares ne uspeva, a z vsakim novim poslušanjem se nam pri Prascih odpira neki nov svet, v katerem prežvečeno vsebinsko jedrje preglasi dobro strukturirana zvočna podoba. Prav zares, precizna jazz fuzija, ki se ob spremstvu prog rocka in groovy bluesa znajde na dosegu našega sluha, zlahka nadomesti tisto nekaj, kar vsebinski del vztrajno namenoma izključuje. In sicer, znake kritiške resnosti. Vsak ima svoj način izražanja oziroma se lažje izraža na določen način. Nekomu je lažje pisati teoretske tekste, nekomu pa glasbo. Proizvajati dobre kritiške vsebine ni mačji kašelj, a zdi se, da so Prasci ravno v svoji instrumentalni dovršenosti našli popoln izhod za svoje frustracije.

Kombinacija preprostih, po domače spisanih tekstov in nadvse pisane in dobro strukturirane zvočne kulise je uspešna tudi zato, ker hkrati vabi k poslušanju prav vse, tako manj kot nekoliko bolj zahtevne poslušalce. In kako drugače meriti uspešnost podajanja sporočilnosti izdelka kot ravno s potencialnim doseganjem lastnih odjemalcev.

Ni povsem jasno, ali je album sestavljen na kak poseben način. Slišati je sicer, da je prvi plošček Pink nekoliko bolj pesemsko orientiran, medtem ko se drugi Light Blue malo manj opredeljuje v ustaljene forme in kaže več smisla za eksperimentiranje. Na CD-ju Pink je tako moč zaznati nekoliko več potikanja okoli »problematik« homoseksualnosti, sploh v skladbah Francl in Didi, Tiny Assholes, Little Jason in tako naprej, medtem ko se Light Blue spopada z bolj splošnimi vsakdanjimi problemi in predvsem s širše zastavljeno formo, ki se giblje od kratkih, naključnih pogovorov pa vse do tipa skladb »da vidimo, kam nas bo to peljalo«.

3D Prasci ponosno stojijo tudi za svojim izvorom, geografskim in s tem posledično tudi kulturnim. Vsi komadi so namreč napisani ne le v slovenskem jeziku, temveč tudi v dolenjskem dialektu. Naj se ve, od kod prihaja progresivna trojica, naj se najprej pomete pred domačim pragom in nato soli pamet drugim!