7AM: 7AM

7AM: 7AM

Recenzija izdelka
22. 2. 2018 - 19.00

PIGPOWER/samozaložba, 2018

 

Ob realnosti trenutnega zgodnjega zbujanja v zimsko sivino, si lahko v polsnu zamislimo, kako čudovito bi bilo, če bi za sabo imeli že dober koncert in kakšno pivo, ne pa budilke, ki smo jo že prevečkrat utišali. Ne vemo, ali so takšnih mislih tudi 7AM, ki jih vizualno vsepovsod spremljajo debele starodobne budilke, a ravno ob njihovih ritmih se bomo prebujali v današnji večer.

7AM so istoimenski album 7AM izdali pri založbi PIGPOWER. A če boste kot pridni poslušalci želeli pogledati v diskografijo te založbe, jo boste lahko povezali zgolj z njimi. Založba je pravzaprav še fikcijska stvaritev 7AM, nič kaj fikcijski pa niso oni sami. Slovensko-nemško trojico kitarsko-bobnarskih ritmov smo imeli priložnost spoznati v sklopu lanskega Klubskega maratona, v tujini pa jo ravnokar spoznavajo na njihovi prvi turi po Evropi.

Ob poslušanju komadov kaj hitro spoznamo, da so 7AM v svojem kratkotrajnem obstoju skalili svojevrstno preigravanje kitarsko usmerjenih skladb. A kljub temu jim ne gre očitati zanašanja na stare in preverjene vzorce. V tradiciji bobnov, električne in bas kitare oziroma v zadnjem bastijonu glasbene avtentičnosti se običajno še vedno proslavlja puritanstvo. V tem pa 7AM hitro prečijo postavljene miselne meje. S ploščo z lahkoto skačemo po domači garaži roka 60-ih, post punku, grungu in še kakšnih žanrskih označevalcih. A posebnost, ki jim jo morda kdo tudi očita, je očitna spevnost njihovih komadov. In če vam kdo prišepne kakšno o preprijaznosti ali celo prodanosti sodobne kitarske glasbe, jim lahko namesto kazanja sredinca zavrtite 7AM. Ena izmed for rockovske glasbe bi lahko vseeno bilo dejstvo, da je v svoji popularnosti dostopna vsem, obenem pa ji ni mar za to popularnost. Tako nam je tudi v enem izmed intervjujev kitarist Mičo navrgel, da 7AM igrajo pop rock s punkovsko držo. A kljub hecanju na lasten račun, jih lahko držimo za besedo, ko gre za DIY pristop in me ne briga odnos. Takšen odnos v primeru 7AM ni preference, temveč etos, ki izhaja iz močnih povezav z alternativnimi praksami in samoniklimi scenami.

Komadi, ki se večino časa gibljejo okoli dveh minut trajanja, vsekakor uspejo potešiti lakoto po ostrem bobnanju in močnih melodičnih rifih, ki se na trenutke razlegajo tudi v solaže. Padec v črno luknjo uživancije pa zares priskrbita zašpiljena, izmenjujoča se ženski in moški vokal. Zaradi razsežnosti uporabljenih izraznih nians v spominu izrecno ostane predvsem prvi, za katerim stoji Anabel. Medtem ko Mičo vpade le redko in predvsem v ozadju ali z izbruhi krikov, ženski vokal jadra vse od popovske melodičnosti tja do prodorno kričečega. Navkljub nehvaležnosti primerjav lahko Anabelin izraz povežemo z neobremenjenostjo glasbe The Raincoats z istoimenskega albuma.

Največji zasuk za 7AM pa doživimo v primerjavi s prvim albumom. Seveda gre pri novoizdanem materialu za mešanico novih in starih skladb, ki so bile predhodno tudi že izdane, a morda v nasprotju s pričakovanji – zdaj bolj dodelani 7AM pravzaprav pridobijo na energičnosti in jasnosti. Komada kot sta Hansi & Gretzl ter Idyllic Hell še odražata določeno naivnost s tipičnim izmenjevanjem milejših in trših ritmov, a v primerjavi z drugimi zgodnjejšimi posnetki na novih ni več zaznati boja med vokaloma in inštrumenti. Omenjeno tipičnost pa že presežejo s komadi, kot sta Happy Futures ali Tricks, s katerima se v širši sliki še držijo dramskega trikotnika stopnjevanja napetosti s hitrim ritmom bobnov, ki jih na čase komajda dohiteva razpotegnjena kitara. A ob tem se Anabelin vokal brezskrbno poigrava s hitrostjo, ne da bi v tem izgubil na intenzivnosti. Besedila posredujejo dovolj abstraktnih težav vsakdanjika, da se v njih lahko najdemo malodane vsi. Kljub temu da je za njihov prenos odgovoren predvsem ekstatično navdušujoč vokal Anabel, pa v samih besedilih oziroma izvedbi ni nič pretencioznega. Čeprav slog, ki ga uporablja, na prvo žogo predstavlja netipičen poskus znotraj punkovsko rockovskih žanrov, pa je že sama napeljava na misel o tipičnosti oziroma netipičnosti najverjetneje le posledica neumestnih stereotipov.

Na koncu lepoto albuma predstavlja predvsem zid zvoka, ki poslušalca objame v eno. Kitare, bobni in vokala so v skupnem soglasju in nam demonstrirajo, kako 7AM trenutno najbolje zvenijo in to je - enostavno povedano - spevno in udarno. Pot do takšne uigrane harmonije je imela sicer mnogo ovinkov, kot je tudi zapisano v CD-ju priloženi knjižici. Šele po skoraj enoletnem obdobju, treh snemalnih poskusih, začetku brez bobnarja in kasnejši zamenjavi le-tega, lahko poslušamo končni izdelek. In kot so 7AM skupek delov, moramo njihovo glasbo slišati in razumeti predvsem kot del dolgih tradicij in majhnih inovacij. Če imajo v Angliji Idles, na Nizozemskem Iguana Death Cult, imamo tu 7AM. Od tu dalje smo lahko samo v prijetnem pričakovanju, kam se bodo obrnili s prihodnjimi izdajami, predvsem z upanjem na nadaljnje brisanje zamejitev tistega, kar deluje kot pop, čeprav to absolutno ni.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness