Elastic Dreams, 2013

Danes v Tolpi bumov poslušamo ploščo, ki smo jo ob njenem izidu konec novembra po krivici spregledali. Ker albuma 'Dream Ritual' ne boste zasledili na lanskoletnih lestvicah najboljših albumov, to vsaj deloma najbrž pomeni, da ga je spregledala tudi večina drugih medijev, celo tistih elektronsko specializiranih. Kje tiči razlog za to, pravzaprav ni povsem jasno. Še najbolj verjetna se zdi razlaga, da gre preprosto za slabo promocijo, ne nazadnje je plošča izšla pri skoraj neznani avtorjevi založbi Elastic Dreams, kjer je doslej skoraj izključno objavljal le svoje dvanajstinčnice. Kakorkoli že, tisti, ki o plošči govorijo oziroma pišejo, pa to počnejo v superlativih. Se pa tu zaradi specifičnosti izraza pojavi vprašanje, ali to nemara preprosto pomeni, da so ploščo poslušali in jo pokomentirali le poslušalci, ki jim je ta izraz pač preprosto blizu. Gre namreč za izrazito starošolsko zasnovo skladb in močan nostalgičen vzgib, ki v spomin prikliče zlato obdobje elektronske glasbe iz prve polovice devetdesetih. Ima pa plošča 'Dream Ritual' gotovo tudi nekatere sodobnejše ali pa svoje atribute, sicer bi jo pač mirno spregledali in bi svoje apetite po »starošolski« elektroniki preprosto tešili s starimi albumi.

O njenem avtorju, ki sliši na ime A Sagittariun, ni prav veliko znanega. Menda gre za producenta iz Bristola, ki se v promocijskem materialu pojavlja zamaskiran in anonimen, za nameček pa se bo kot A Sagittariun jutri šele prvič pojavil na živem nastopu. No, naj vas to ne zavede. Čeprav je pod tem psevdonimom plošče začel objavljati šele pred tremi leti, je iz zrelosti materiala mogoče prepoznati, da je za njim bržkone dolgoletna izkušnja z elektronsko glasbo. Če ne aktivna, kreativna, pa vsaj poslušalska, kar deloma nedvomno potrjuje tudi eklektičen miks, ki ga je posnel za serialko Resident Advisorja. Na njem najdete skladbe ambientalnežev tipa Brian Eno in Biopshere, protokrautrockerje Can, pa sint pionirja Johna Carpenterja, detroitske veljake Drexciyo, B.F.C. in Roberta Hooda, nemške dub techno specialiste in ne nazadnje britanske elektronske posebneže. Ko boste prvič slišali ploščo 'Dream Ritual', vam bodo te reference praktično samoumnevne. In še opozorilo – če ste alergični na astrologijo in podobno newagersko ezoteriko, potem se izognite promocijskemu tekstu.

Album da že ob prvem poslušanju jasno vedeti, da se napaja predvsem iz detroitskih in britanskih elektronskih muzik. Slišali boste nastavke acida, drum'n'bassa, U.K. ravea, ambientalnega techna, dubovske elektronike in electra, torej muzik, ki so skozi devetdeseta sooblikovale čislano estetiko IDM. V tem pogledu je plošča 'Dream Ritual' izrazno nekakšna predhodnica IDM-a, toda po drugi strani jo krasi tudi kopica IDM-ovskih pogruntavščin. Ena bolj očitnih je Sagittariunov občutek za pisanje skladb oziroma skladanje. Ta še posebej izstopa skozi prizmo skladateljskih principov, ki jih uporabljajo sodobni producenti. Zdi se namreč, da se je danes obrt pisanja oziroma skladanja elektronskih skladb skoraj povsem izgubila, saj producenti raje posegajo po novih producentskih trikih. To sicer lahko botruje zanimivi glasbi, toda tisti, ki smo odraščali z IDM-om, danes močno pogrešamo prav sposobnost pisanja dobrih skladb. A Sagittariun se tu pokaže v izjemni formi. Vsaka skladba pove svojo zgodbo z glavo in repom, za nameček pa stari triki, klasični vzorci in ne nazadnje produkcijski prijemi zaživijo v močno osveženi, celo posodobljeni podobi. Skladbe so polne očarljivih melodičnih linij, dinamičnih zvočnih plasti in praviloma nekoliko bolj umirjenih ritmov, kar ponovno spomni na tisto zgodnejšo, klasično fazo IDM-a. Nekatere skladbe bodo kožo naježile fenom Aphex Twina, druge fenom zgodnjega Detroita, tretje privržencem ambientalne elektronike. Toda hkrati gre za zelo lepo zaokroženo ploščo, ki kljub izletom v specifične (pod)žanrske pritikline ponudi osredotočeno elektronsko izkušnjo. Za nostalgike ali ne, 'Dream Ritual' je preprosto album, ki bi moral zadovoljiti apetite vsakega pravega privrženca elektronske glasbe.