Polo Grounds/RCA, 2013

Prebujanje podtalnega newyorškega hiphopa v zadnjih dveh letih je za hiphop izjemnega pomena. Žal pa med raperji v zadnjih nekaj letih nismo videli predstavnika, ki bi prodrl tudi v bolj komercialno ali širše poslušalsko pop sceno. No, enega od dveh velikih upov Velikega jabolka predstavlja A$AP Rocky, 24-letnik iz Harlema, ki je nase opozoril z dvema močnima mixtapoma, in si izboril kar 3 milijone dolarjev vredno pogodbo z multinacionalko RCA.

Kmalu se je fant soočil s problemom klasičnega raperskega vzorčenja, zaradi česar se je izid albuma prestavljal skoraj tričetrt leta, nazadnje pa po dveh dokaj dobro sprejetih singlih vendarle izšel v začetku leta 2013. Album „LongLiveA$AP“ je pravzaprav smiselno nadaljevanje njegovih dveh mixtapov le, da je zvok malce komercialnejši, ali bolje rečeno sprejemljivejši, in da na njem žnable steguje falanga znotraj indie in pop scene močnih imen.

Album ponuja ravnovesje med pop melodiko, indie senzibilnostjo ter ulično kredibilnostjo umazanega newyorškega hiphopa baziranega na glavnih treh, neštetokrat prežvečenih tematikah – bejbe oz. seks, denar in droge. Osnovnim trem tematikam A$AP dodaja nepopustljivost, seksizem in ambicioznost newyorškega rapa, čigar ikonografijo neprestano meša z estetiko južnjaškega, hipnotičnega in upočasnjenega na sirupu baziranega „chopped & screwed“ rapa. Ob vsem tem se nekajkrat nostalgično spominja revnega otroštva, kot svoj unikum pa dodaja precejšnje zanimanje za modo in njene zapovedi.

„LongLiveASAP“ je sicer kohezivna, a zelo raznolika plošča, katere glavna posebnost je, da se njen protagonist odlično znajde na najrazličnejših podlagah. V sproščenem stilu se skozi bolj spolirane, a zelo podobne podlage tistim, ki smo jih lahko slišali pri njem doslej, sprehaja po temačnem, občasno paranoičnem ter emocionalno nabitem, žal precej premalo narativnem in besedilno dodelanem ploščku. Rocky je najmočnejši na delih kompozicij, ko se osredotoči ne detajle, pridobi slikovitost in ko pokaže svojo ranljivost.    

Mestoma precej banalni in v indie medijih dobro „shypani“ album, spremlja kopica najrazličnejših raperskih gostov, od povprečnega gostovanja velikega upa Kendricka Lamarja do podtalnežev Schoolboy Q-ja, Overdoz, Gunplaya, crewjevskega kamerada Ferga ter katastrofalnih gostovanj nebodigatreb 2Chainza in Draka. Ob tem je k sodelovanju povabil še tri pomembne figure indie scene - gospodično Santigold, Florence iz Florence and the Machine ter tečnega Skrillexa, v eni skladbi pa nastopi cela falanga izredno močnih imen nove hiphop šole z Dannyjem Brownom, Actionom Bronsonom ter Joeyem Badassom na čelu.

Produkcijsko se je zatekel k imenom s katerimi je povečini že sodeloval. Gre za trenutno močne producente Clamsa Casina, Hit-Boya, T-Minusa, Jima Jonsina, producenta ekipe A$AP Mob - Ty Beatsa in nekaj sorodnih imen. Glavno presenečenje je odličen beat veterana Danger Mousea, ki se je dodobra vklopil v zvok albuma. Skupni imenovalec podlag gre iskati v eklekticizmu, omotičnosti, narkotičnosti, hipnotičnosti in turobnosti, ki nam postrežejo z mračnim in temačnim križancem starošolskega boom bapa ter počasnih „southernskih“ beatov. Občasni vokalni vzorci se izlivajo v piskajoče, klavstrofobične in neživljenjske klaviature ter kratke jazzovske piano linije, nekateri beati pa zvenijo precej plastično, kar kazi sicer dobro zvočno sliko, obdano z  nenavadnimi in zanimivimi, večkrat dodobra odtujenimi zvoki.

Prvenec pušča precej možnosti za nadaljnji razvoj, saj je A$AP stilsko inovativen raper, ki ponuja močne trenutke, zabavne ulične in seksistične opazke, a je hkrati preveč preračunljiv. Ravno v svoji preračunljivosti pa ne uspe zaploditi pravega komercialnega uspeha, ki si ga po sodelovanju s pop divama Lano del Rey ter Rihanno verjetno obetajo tako založniki kot A$AP sam. Na eni strani smo torej dobili zanimiv in samosvoj izdelek z zabavno noto ter pestro zvočno eklektiko, na drugi strani pa umanjka narativna nota in zelo kalkuliran nabor komercialnih gostov, ki naj bi mu dodali vrednost, a mu je žal ne.