Dead Oceans, 2021

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili Aaronu Frazerju, ki je sicer bolje poznan kot član skupine Durand Jones & The Indications. Tokrat se nam predstavlja s solo prvencem, naslovljenim Introducing….

Aaron Frazer je sicer glasbeni sceni poznan kot pomemben člen tako imenovanega soul oživljanja, ki se je pojavilo z glasbeniki, kot sta Charles Bradley in Sharon Jones. Ustvarjalec na svojem debiju ostaja zvest glasbenemu stilu, ki dejansko zveni vintage, obenem pa se spušča globlje v medžanrsko prepletanje soula iz 70-ih let in novodobnega r’n’bja, na trenutke pa zvok celo spomni na doo wop in začetke rock’n’rolla. Nad vsem tem nas najbolj preseneti in fascinira njegov vokal, ki je precej specifičen in visok, posledično pa se na prvo žogo ne sklada najbolj s tovrstno formo.

Album Introducing... je namreč nastal na pobudo producenta Dana Auerbacha, ki je sicer znan kot član zasedbe The Black Keys. Auerbach mu je ponudil prosto ustvarjalno pot in, kot pravi sam Frazer, se za ta korak brez povabila ne bi odločil. Njegov producentski doprinos je slišati pri vseh skladbah, a najbolj izstopajo kitarski vložki, na primer na komadu Can’t Leave It Alone, kjer melodija celo spomni na skladbe Black Keysov, ki so bili za Aarona eden izmed večjih vzorov pri ustvarjanju.

Besedila albuma je Aaron v celoti napisal sam in večinoma se ukvarjajo s tematiko ljubezeni, za kar ga je navdihnil čas, v katerem se hitreje širijo slabe novice kot dobre. Zato se je odločil, da svoj prvenec posveti lepoti ljubezni in za razliko od vzornikov spregovori o svojem srečnem partnerskem življenju. Zahvaljujoč tej odločitvi ima izdaja dober vajb, ki nas zapelje v občutke peljanja s spuščenimi okni po prazni cesti in s toplim vetrom v laseh. Ker seveda vsi odnosi niso vedno samo lepi, nas ustvarjalec preseneti s komadom Done Lyin’, ki ga je posvetil prijatelju, saj je ta izgubil boj z odvisnostjo od droge. 

Zaradi specifičnosti tako glasbene kot vizualne podobe samega albuma moramo nekaj besed zagotovo nameniti retro preporodu. Gre za precej specifičen pojav, katerega začetki segajo par let nazaj z glasbo, ki je veljala za praktično mrtvo in izpeto, za nekaj, kar nikogar več ne zanima in se ne dogaja na sceni. To do neke točke seveda drži, a je še vedno presenetljivo veliko zanimanja ravno za revival albume, ki se ne samo v digitalnih, temveč tudi v analognih formatih prodajo praktično takoj. Kot zanimivost: plata Introducing… je že tretjič ponatisnjena, čeprav je bila izdana šele januarja.

Po eni strani svet hrepeni po novostih, inovativnosti ter napredku, po drugi pa se vedno bolj vrača k staremu, poznanemu, mogoče celo preverjenemu in tistemu, kar v človeku vzbudi nostalgijo. Za trenutek si zaželi, da bi doživel čase, ki zares nimajo veze s tukaj in zdaj in so samo utopična predstava nečesa, kar ne obstaja več. V družbenem smislu je to za naš prostor navduševanje nad časi Jugoslavije tako v estetskem kot glasbenem smislu, v ZDA pa se vračajo k zlati dobi 50-ih let. Gre namreč za vračanje k tradicionalnemu in uokvirjenemu, kar v teh negotovih časih prinaša neke vrste bližino in varnost.

Postavlja se legitimno vprašanje, ali lahko za nekaj popolnoma novega jemljemo tudi Introducing... ali gre le za vračanje k starim koreninam in vpeljevanje preverjenih formul. A glasbenik preseže preverjeni format in ga z določeno mero inovativnosti oplemeniti na svoj način. Tako lahko v pesmi Bad News poleg zmesi funka in soula zaslišimo tudi modernejši pristop z dodatkom klavirskih elementov, ki jih Frazer razbije s predstavljanjem vokalnega razpona in na ta način pokaže svojo ranljivejšo plat. Ne gre zgolj za posnemanje določenega glasbenega stila, temveč za zmes različnih vintage prijemov, ki inspirirajo svojevrstno celoto, s tem pa tudi dramaturgijo albuma samega. S slednjo namreč dokaže, da je izumil svoj glasbeni ključ. Na albumu si pesmi med seboj niso podobne, temveč tečejo kot narativno strukturirana celota tako v tekstovnem kot melodičnem smislu. Kljub značilnemu zvoku starega soula, ki ga lahko slišimo na komadu Lover Girl, ne moremo govoriti o posnemanju katerekoli znane melodije.

V človeku je zagotovo nekaj, kar rado verjame v boljše čase, in ker je recenzentka zagotovo rahlo nostalgično bitje, rada verjame, da je v glasbi še vedno najbolj pomemben občutek, ki ga album ustvari. To je tisto, čemur na koncu verjamemo in na nek način tudi čutimo, zato lahko rečemo, da je Introducing…točno to. Izražena emocija v subtilen, dobro aranžiran in sproduciran album. To je Introducing…, ki se nam predstavlja v letu 2021.