HAUS of ALTR, 2020

V kontekstu plesne, rejverske glasbe ste v zadnjih desetih letih verjetno večkrat slišali frazo vse, kar je dobrega, prihaja iz Evrope, vse, kar je slabega, pa iz Severne Amerike. Gre seveda za zelo posplošen vidik, kateremu je botroval predvsem vzpon skomercializiranega EDM-a. Zdaj smo sicer že nekaj časa v fazi, ko ta novi val ameriških fenov elektronsko plesnih muzik vse pogosteje brska po zanimivih producentskih imenih iz preteklosti. Kar je pri tem zanimivo, je, da so spet favorizirani evropski producenti. Izjeme so morda nekateri še aktivni detroitski techno pionirji, medtem ko velika večina ostalih producentov, ki so v devetdesetih delovali v drugih ameriških mestih, vsaj pri tem širšem, novem občinstvu ostaja precej spregledana. Na to, da so se zelo zanimive stvari s plesno elektroniko v devetdesetih dogajale tudi v New Yorku, zdaj s svojim skupnim dolgometražnim prvencem opozarja dvojec AceMoMa. Še bolj kot to je plošča A New Dawn predvsem še ena lepa demonstracija tega, da ni vse, kar je ameriškega, zreducirano na skomercializiran EDM in da mladi ameriški producenti v ničemer ne zaostajajo za svojimi evropskimi vrstniki.

Dvojec vplivov, ki jih črpa iz newyorškega podtalja devetdesetih, ne skriva. Nasprotno, v intervjujih pogosto izpostavlja pionirje Joeyja Beltrama, Todda Terryja, Frankija Bonesa in še koga, obenem pa velik pomen pripisuje tudi queerovskim, črnskim in latinskim zametkom tamkajšnjega klubskega dogajanja. Od takrat ko so v newyorških klubih v devetdesetih ob vikendih prešteli tudi po tisoč obiskovalcev, je scena predvsem zaradi gentrifikacije skoraj povsem zamrla. To posledično pomeni, da dvojec AceMoMa ni imel priložnosti prevzeti štafete neposredno iz rok svojih starejših somišljenikov. Je pa to skozi prizmo tega, kar ponudi s ploščo A New Dawn, morda celo dvojčeva prednost. Ne le, da producenta nista zrasla obremenjena z omejitvami žanrskih pravil, pač pa njuna estetika zaradi tega reza s preteklostjo verjetno izpade še bolj sveže, kot bi sicer. Čeprav stilsko ne odkrivata tople vode, njune izpeljanke jungla, breaksov, techna, housa in rejva že na prvi posluh razkrijejo, da so bile narejene danes, za aktualno klubsko občinstvo. Kar glede na dvojčevo klubsko aktivnost spet ni presenetljivo. Za elektronsko plesno glasbo specializirani mediji tako Adriana Mojico, alias AceMo, kot Wyatta D. Stevensa, alias MoMa READY, že vsaj zadnji dve leti izpostavljajo kot prodorna producenta, okoli katerih se je že izoblikovala aktualna podtalna rejverska scenica, v letošnjem januarju pa so ju oba skupaj prvič gostili tudi nekateri ugledni evropski klubi. Sodeč po plošči A New Dawn, vsekakor upravičeno.

Tako AceMo kot MoMa READY sta nase opozorila že s solističnimi ploščami, torej še preden sta začela ustvarjati skupaj. Prvi je od leta 2014 objavil že šest dolgometražcev, drugi ima v svojem katalogu zaenkrat dva, v primeru vseh pa je šlo za stilske izpeljanke, ki so zdaj dobile prostor tudi na skupnem prvencu. Stilsko zelo raznolike skladbe, med katerimi se znajdejo peak time techno bengerji, evforična jungleska žongliranja z ritmi in elegantnejši house komadi, so na prvi, bežen posluh slišati starošolsko, dobijo pa povsem svež značaj skozi zanimive, subtilne producentske detajle, pogosto skrite že v izbiri posameznih zvokov. Ker jima je zelo blizu soulovska toplina oziroma senzibilnost, se same od sebe ponudijo primerjave s tem, kar zadnjih deset let počne denimo Actress. AceMoMa skozi obliko skladb sicer nista tako radikalna kot samoglavi britanski mojster, kar glede na to, da sta sama bolj neposredno osredotočena na plesišče, ni nepričakovano. Ja, A New Dawn je v vseh ozirih najprej plesna plošča in neke vrste poklon newyorški podtalni klubski sceni devetdesetih. Ima pa dvojec z njo, sodeč tudi po skromnem zapisu ob njenem izidu, precej večje, tako rekoč revolucionarne ambicije za začetek nove paradigme oziroma nove zore. Držimo pesti, da mu uspe.