Protagonist, 2014

Ko razpade kateri od manjših, a vplivnih bendov, ki kljub energičnosti in zanimivosti ni nikoli prodrl izven manjše in navzven dokaj zaprte scene, lahko samo upaš, da se ne bo čez nekaj let vrnil z reunion koncerti in tako uničil spomine na prešvicane prve vrste na njihovih koncertih in drajsanje čez mesto ob zvokih njihovih pesmi v ušesih. Še slabše je, če bend po vrhuncu začne toniti v mlakužo povprečnosti in neizvirnosti in s tem počasi uniči spomine na road trip s prijatelji in preživljanje dni na klopi v parku, čakajoč na te iste prijatelje. Nekateri bendi so v tehniki uničevanja lepih spominov, ki smo jih pridelali ob poslušanju njihovih plošč, skoraj tako dobri, kot so odlične njihove prve plošče.

K sreči so bili Big Kids bend, ki je svojo pot končal, preden bi se njihova glasba izjalovila v nekaj brezveznega. Tudi nič ne zgleda, da bodo prišli nazaj. Glasen punk rock trio je po dveh izdanih odmevnih dolgometražcih in nekaj manjših glasbenih formatih odnehal. Že vzporedno z njihovim ugašanjem pa so nastali Acid Fast, v katerem galopiranje po bogati in raznovrstni neodvisni sceni Oaklanda v Kaliforniji nadaljujeta dva člana tavelikih otrok.

Acid Fast so punk-rockovski bend, ki se v svojem glasbenem izrazu deloma vrača tja, kamor Big Kids niso zahajali prav pogosto. V plodna 90-ta leta namreč, ko so zvok neodvisnega rocka s polhitrimi ritmi, soničnimi kitarami in spevnimi vokali oblikovali Archers Of Loaf, Superchunk in Built To Spill. Temu Acid Fast dodajajo punk-rockovske vplive eno ali dve generaciji starejših punk-rockerjev Hot Water Music, Jawbreaker in Dillinger Four ter sovozačev Shang-a-Lang, Swearin' in Used Kids. Bend, ki spada v punk-rock sceno, pač.

Acid Fast so nase opozorili s 7-inčnim EP-jem "Weird Date", izdanim pred dvema letoma za založbo Protagonist. Pri tej založbi so v začetku leta izdali tudi nov in težko pričakovan album "Rabid Moon". Na tem člani benda sporočajo, kako bi morala zveneti žurerska glasba brez pretvarjanja, da hoče predstaviti nekaj novega, kar se nato ponavadi tako ali tako izrodi v nekaj dolgočasnega. Ali pa pretencioznega. In zato praznega.

Ne, Acid Fast svojo glasbo gradijo na imenitno sestavljenih bobnarskih ritmih, ki nas v svojem srednje hitrem poudarku v tesni navezi z bas kitaro držijo pred njihovim odrom. Živahno nam premikajo boke in stopala. Bend pred nami stoji z glasno navitimi in zgledno distorziranimi kitarami, ki se prepletajo v svoji melodičnosti. Prepletajo pa se tudi žensko-moški vokalni deli, na katerih se menjavata in med seboj tekmujeta ter nadgrajujeta kitarista Frank Mann in Hannah Conda. In prav s tem dajeta plošči "Rabid Moon" prepotrebno svežino, zanimivost in dinamičnost.

Dolžine albuma, ki z enajstimi komadi v dolžino meri zgolj 28 minut, ni mogoče razumeti brez poznavanja prostora in dinamike ameriških hišnih koncertov. Tja ter v kleti in majhne zatohle klube bend tudi spada. V takšnem okolju se večina bendov tudi razodene v vsej svoji glasnosti in neposrednosti ter žurerskosti, če hočete.

Album "Rabid Moon" predstavlja tudi dolžino enega seta, ki nima časa za dolgovezenje. Ravno prav je dolg, da razživi občinstvo in se umakne naslednjemu prijateljskemu bendu, ki prav tako čaka na svojih 30 minut v sproščenem koncertnem samoorganiziranem vzdušju. Komadi, pripravni za žurko in druženje s prijatelji, so zliti drug v drugega. Mogoče po prvih poslušanjih zato premalo izstopajo iz množice, a preden se zavemo prevladujočih vzorcev, ki so se jih člani benda Acid Fast posluževali pri sestavljanju komadov, se plošča že konča.