Ninja Tune, 2017

Tokratna Tolpa bumov Radia Študent je hote ali nehote zaznamovana prvič z določeno trenutno lenobo in nje posledicami, drugič pa s tehničnimi glitchi, ne glede na to, ali pogledamo s perspektive recenzije, termina ali izvedbe muzike.

V nocojšnji termin namreč izredno in skozi zadnja vrata vstopa Actress, ki je – po sicer na RŠu precej proslavljenih preteklih ploščah - v zadnjem obdobju izgubil precejšnjo mero privlaka. Slednjega je po mnenju nekaterih v svoji glasbi zadrževal vsaj do plošč Splazsh ali RIP, po mnenju drugih pa tudi še v obdobju plošče Ghettoville, ki naj bi se vračala na področje njegovega verjetno najbolj cenjenega debitanskega albuma Hazyville iz leta 2008.

Za Darrena Cunnighama oziroma Actressa se v dolgem obdobju po tem, ko je zares dosegel tako široke klubske množice kot tudi bolj artistične, galerijsko/festivalske in z “elektronsko ali tehnološko inventivnostjo” zaznamovane publike, zdi, da je uspel s kreacijo relativno osovražene, klubu in živi izkušnji neprijazne persone. Ta je do neke mere postala celo simbolični prelom med plesno-pragmatičnimi formulami klasičnih tradicij klubskih žanrov in bolj ob stran stremečimi ambicijami generacije producentov, ki so s svojimi kosi koketirali z bolj raziskovalnimi, bolj ambientalnimi, tudi pred-klubskimi industrial izrazi. Žal pa je tekom nekaj let ta Actressov zanimiv profil britanskega reformatorja s tradicijo Detroita dohitel čas, ki je njegovim novim produkcijam odvzel veliko svežine ... Ostal je brez noveltyja, ki je tako poznavalce klubske elektronike kot tudi širšo publiko od začetka precej presenetil in tudi navdušil, kar je Cunnighamu seveda prineslo precej izjemen – referenčni - status in profil znotraj miljejev sodobne elektronike.

Kritike diskografskih podvigov so bile deležne že Actressove predhodne plošče. Predvsem album RIP iz leta 2012 je izšel ravno v plodnem času močne negativne kritike trenda tako imenovanih obklubskih glasb, denimo tudi takrat aktualnega technoisa, čeprav je bilo album težko enostavno stlačiti v trend lo-fi hrupnih technoidnih izdaj, ki jih je bilo v tistem času pravzaprav na pretek, prihajale pa so iz smeri nekaj zares hypanih založb, katerih imen danes vsaj v tem kontekstu niti ni več relevantno omenjati. Njegova naslednja plošča oziroma promocijsko hajpani povratek h koreninam je bil sicer sprejet z nekoliko zadržanimi hvalami, vendar pa se ni obdržal kot ključna točka analov njegove diskografije.

Tudi zato je njegova najnovejša plošča AZD, morda predvsem skozi percepcijo odjemalca, zaznamovana z občutkom izgube prave smeri, oziroma predvsem s ponovitvijo. AZD že na prvo žogo zrcali mnoge elemente njegove že tako ne najbolj cenjene plošče RIP. Zabavno oziroma cinično ob tem pa je, da nova plošča morda v prvi vrsti potrjuje določeno izjemnost svoje predhodnice oziroma tega svojega skoraj prototipa. Gotovo največja slabost plošče AZD je izjemna predvidljivost. Najočitneje to postane ob pogledu na krovno strukturo plošče, ki jo je v ogromni meri mogoče anticipirati že po malih barvito simpatičnih beatless intermezzih, pa po umestitvi najagresivnejših rezov in vsega podobnega. Sam sem že pred poslušanjem plošče lahko zgolj iz pogleda na plejlisto in dolžine skladb zelo dobro določil splošne karakteristike posameznih kosov – torej izvedel špekulacijo, ki se mi je, na neprijetno presenečenje, skoraj v celoti potrdila.

Samo pesmopisje, ideje oziroma glasbene strukture morda niti niso vredni negativne kritike, kdo bi celo lahko rekel, da se Actress skoznje predstavlja v tem, kar pač Actress izjemno dobro počne. In čeprav je res, da gre tudi pri novi plošči za njegov prepoznaven in precej ljubljen zvok ter način aranžmajskega dela, je tisto, kar je Actressa pritegnilo toliko ušesom, vseeno nekje drugje, v nekem procesu postajanja, ki je v zadnjem obdobju žal usahnil. Kar pa seveda še ne pomeni, da Actressov izraz predvsem nekoliko mlajšim poslušalcem ne bo zmogel še vedno predstaviti dovoljšnje intrige in drugačnosti, da jih sploh ne bi bil sposoben nagovoriti.