Honest Jon's, 2012

Pravzaprav kar na začetku opravimo s predlaganimi asociacijami in metaforami, idejami, ki jih Cunningham v relativno redkih intervjujih te dni okoli izida daje izbranim medijem. Izpraševalcem je zaupal, da se je nekje med procesom oblikovanja muzike s plošče obrnil k literaturi z Miltonovim Izgubljenim rajem ter s kontempliranjem Geneze. Nekatere izmed teh motivacij je skozi nasičene mavrične meglice plošče R. I. P lažje izvleči kot druge. Najočitnejša je tu centralna metafora smrti in konteksta religioznosti, ki v dovolj dobesedno nakazanem oblaku dima briše meje med duhovno meditacijo ter brezkrajnim pre-pohavanjem, ju tako sestavlja v fizično inkarnacijo hipnotičnega zanosa. Prevprašati nakazane tematske smernice v primeru Actressovega R. I. P-ja pomeni spregledati epske metafore v korist svobode konkretne preverbe  njegovega r'n'b concrete, kakor bomo torej nadaljevali s tukajšnjim premislekom. Razdiranje tematskih poudarkov R. I. P-ja bo najbolje prepustiti duhovnim potencialom vas posameznikov.

Darren Cunningham v zadnjih letih predstavlja nenavadno povzdigovan vrhunec sodobne mejne plesne glasbe. Hajp, ki mu nudi udobno pozicijo za nadaljnje razvijanje lastnega jezika, je pomemben tudi kot zatišje pred nevihto, kot usmerjanje pravšnje pozornosti na ustvarjalca, ki ima moč spreminjati tokove tudi bolj površinskih – sredinskih scen. Cunningham že od dobro sprejetega debija Hazyville, zavestno in samo-referenčno - nasproti vplivom - izumlja svoj lasten izraz. Producenta, čigar glavna os je ravno taka, pravzaprav imanentno raziskovalna, bo vedno nehvaležno preizpraševati v kontekstih dosega publike in prisluha povpraševanju – apriornega sožitja z odjemalcem. Tako ni lahko prebaviti nekaterih kritikov, ki mu očitajo zaprtost in solipsizem, kot tudi tistih, ki jim ne ugaja nasičenost materiala. Ta zadnja možna kritika spominja na refleksije Flying Lotusove Cosmogramme, plošče, ki je pravzaprav res izvedla preveč izjemnih potez do meje, kjer je zadušila patino svoje lastne identitete, to pa se je v naslednjem obdobju poznalo tudi skozi celotno ustvarjanje ene specifične scene.

Vendar lahko v primeru Actressa in njegovega novega izdelka brez zadržkov rečemo, da v kolikor je njegov izraz inherentno problematičen napram univerzalnemu poslušalcu, razlogi temu ne odgovarjajo preobilju plošče. Prej njegovi drzni, raziskovalni vznesenosti. Ob prvem poslušanju uvajanja plošče, posebno preko zvočnikov vsakdanjih predvajalnikov poslušalcu ne gre zameriti začudenega vprašanja – kako namerava Actress ta material vrteti v klubskem okolju, kakšen neslan trip naj bi to bil? Preko relativno ravnega izenačevalnika lahko ušesa doseže le ambientalni synthovski del ozvočenja, oblak barv, ki visi v zraku, brez najbežnejšega namiga na plesišče. In zdaj?

Ali si je Actress res tako radikalno vzel odstop od plesne techno in house estetike, ki pravzaprav vzpostavlja njegovo iskanje lastne identitete. Komadi v nadaljevanju plošče sicer namige na kick ter razgibane base stopnjujejo in ponudijo širšo paleto, vendar je jasno, da mora R. I. P vsebovati še nekaj relativno skrite muzikalne vsebine, če naj dosega pričakovano tehtno raziskovanje.

Tu se tako šele začenja poslušanje. Izbrskati bo potrebno detajl, začutiti pulz, potopiti se dovolj globoko – do materialov ozadnjega prša in pronicanja barv. Najti je treba moment, ko Actress plesne estetike ne potiska vnemar, ampak jo z izrednim spoštovanjem in predanim patosom referira v „throb“ pulza in dinamične gradnje, moment, ko ji namenja večji poudarek kot je bilo slutiti kadarkoli prej.  

Najbolj opažena lastnost plošče R. I. P, nakazovanje „resničnih“ muzikalnih elementov, a la beatov, melodij in tako dalje, ki se kaže kot barvito teksturiran scenosled, tu služi kot integralen element, ne pa kot spremljevalna kulisa dejanskemu otipljivemu ogrodju glasbe. Služi kot iskanje, odkrivanje, vzpostavljanje in izpostavljanje manevrskega prostora ali ambienta plesne muzike. Actress svoje produkcije tukaj še toliko bolj izdelano prežema s šumom in prasketanjem, ki neverjetno diha vštric z barvitejšimi odtenki, deluje kot obrnjena stran iste tvarine, ne kot še ena dodatna plast. V omenjenem momentu nakazovanja pa funkcionira kot orodje prevoda, kot material meje, kot konkretiziran prehod med snovjo v fokusu ter tišino ob strani. Tukaj je Cunningham inspiriran od zvočnosti življenja, če ga smemo prosto prevesti ...

Konkretni rezultati teh temeljev raziskovanja plošče R. I. P so na voljo vsakemu - ob tehničnem poglabljanju v poslušanje. Kako plošča funkcionira pri različnih glasnostih, na slušalkah, ki oživijo divjo stereo sliko in so najhitrejša pot do morja detajlov, kako plošča funkcionira v avtu, ob igranju z nastavitvami izenačevalnika, kako funkcionira kot dinamična glasba za gib – v klubu, na privatnem sobnem plesišču, ali kot ozadnja glasba za kuhanje.

Tako pa pridemo tudi do zadev, ki tičijo v ozadju, v tehničnih pogojih oblikovanja zvoka, tam, kjer poznavalci zvok Actressa opišejo kot preprosto utapljanje v efektih bit-rate manipulacije in osiromašenja čistosti audija. Kar je seveda delno resnično, vendar pristransko. Ta orodja, ki jih Actress uporablja kot muzikalne inštrumente, pa tudi kot sredstva poenotenja zvočne tvarine, orodja, ki znotraj studijskega dela porajajo nove elemente bazičnih zvočnosti – ta orodja so fokus Actressove gradnje. Z roko v roki pa tudi vsrkavajo njegov imeniten občutek za preprosto melodiziranje, čudne ritmične permutacije vsakega slehernega vzorca ter njegov eksperiment v formi – njegov „klasični“ minimalizem.

Kaj in kako pa Actress spreobrača, bomo videli. Vse male produkcije, krajši formati, remixi namigujejo na konsistenten story-telling in avtorja, ki ima stalno veliko povedati. Zaenkrat se je še vedno najbolj konstruktivno pač posvetiti njegovi izbrani smeri.