Adhelm: Yasam Rose

Recenzija izdelka
14. 12. 2020 - 19.00

tak:til, 2020

Pri založbi tak:til, podzaložbi uveljavljene Glitterbeat, je nedavno pribrbotal na plano album Yasam Rose. Izšel je v času, ko se nekaterim skrb zbujajočim napovedim o postkoronski atmosferi vztrajno priključujejo še opozorila o situaciji, v kateri so se znašli pomorščaki in redke pomorščakinje. Zaradi pandemije spreminjajoče se uredbe so letos številnim ladijskim ekipam onemogočile, da pripljujejo na kopno ali da v pristaniščih zamenjajo posadke, kar pomeni, da se jim je delovni čas podaljšal za kar nekaj mesecev. Izčrpani od te razpotegnjene plovbe se ljudje zdaj soočajo s tesnobo, za povrh pa še s praktičnimi tegobami, kot je dostop do zdravstvene oskrbe ali pomanjkanje šampona, zaradi česar so si recimo bili primorani obriti glave. Tam nekje na morski gladini tako kar puhtijo človekove pravice. Sicer pa je ladijski promet nemalokrat obravnavan tudi kot veliko breme za vodne ekosisteme in porajajo se vprašanja, kakšne spremembe bi na to področje veljalo vnesti v prihodnje. Ob tem imamo kar nekaj za prebaviti, če samo pomislimo, da to industrijo morda še najbolj poganja nenasitno potrošništvo, ki terja prevažanje svakojakih dobrin prek zajetnih razdalj. 

Plošča, ki jo danes poskušamo secirati, je dobršen del navdiha srkala ravno v obratovanju manjše tovorne ladje po imenu Yasam Rose, ki se ziblje po reki Temzi. V devetih kosih muzike so zgoščene mreže drobcev resničnosti, ki nosijo pripovedi vseh in vsega, kar tam obstaja ter se je vanje ujelo. Ob pestrosti muzike so na plati Yasam Rose prav tako raznolike kompozicije, ki spregovorijo v toliko različnih jezikih, da bi to lahko bila glasba mnogoterih, pa je vendarle stvaritev enega samega človeka. Pod skladanje, izvajanje, snemanje in produkcijo plošče se je podpisal Beni Giles, ki si je za svoje ustvarjanje nadel vzdevek Adhelm. Londonski glasbenik je študiral kompozicijo, po izobraževanju pa zajadral v raziskovanje procesa produkcije in sodeloval denimo z muzičarko Lianne La Havas.

Plovilo, katerega delovnik spremljamo na plati, se vseskozi nekako škripajoče izpoveduje, zadeva ob bregove manj obljudenih londonskih predelov in zrcali mestni hrušč. Tega golta klokotanje reke, pod motno vodo pa vse odzvanja drugače. Temza, ki se jo zadnja desetletja vztrajno čisti, spet postaja domovanje številnim vrstam bitij. Tudi nas oblije zvočni tok, da postanemo rečna jegulja, ki z upogibanjem oddaja distorzirane ritmične vzorce, dokler se ne poženemo na plano in razpremo peruti kot kormorani. Muzika nas premetava s silo, ki nam spreminja obliko. Na suhem se valovi zvočnih vibracij odbijajo od našega tolstega tjulnjega telesa, ko pa se zvrnemo v vodo, brneče tonemo kot zarjavele industrijske usedline.

Beni pravi, da je dva komada z njegovega inštrumentalnega albuma navdahnilo delo pesnika T. S. Eliota, pravzaprav pesem The Dry Salvages, ki se začne z: I do not know much about gods; but I think that the river / Is a strong brown god. To neukrotljivo božanstvo se smatra kot prepreka, dokler med bregoma ne zraste most in je reka od bivajočih v mestu skoraj pozabljena. A kot zapiše Eliot, se vodovje s pridom le uporablja za transport in leta po njegovem ustvarjanju je tako po Temzi zaplula tudi ladja Yasam Rose. 

To 59 metrov dolgo plovilo deluje skoraj drobno ob boku velikih tovornih ladij. Vendar je Yasam Rose dobila svojo zvočno podobo in z istoimenskim albumom zdaj priča o drobcu resničnosti, ki se odvija nad vodno gladino in pod njo. Adhelmova muzika postreže s fragmenti bivanja posadke, obratovanja ladje in dogajanja v njeni okolici in zdi se, da nam približa nekakšen vzporedni svet. Morebiti je vrednost plošče Yasam Rose ravno njena moč, da preko partikularnega opozarja na nekaj širšega, da odmeva, četudi smo mi odvrnili pozornost. Beni Giles je svoj umetelni izdelek poslal v prostranstvo, mi pa tu le še zabeležimo, kar je T. S. Eliot v prej omenjeni pesmi še zapisal o rjavem vodnem božanstvu:

Keeping his seasons and rages, destroyer, reminder

Of what men choose to forget. Unhonoured, unpropitiated

By worshippers of the machine, but waiting, watching and waiting.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.