Gusstaff, 2013

Danes v Tolpi Bumov poslušamo italijansko zasedbo Aedi in njihovo drugo studijsko ploščo Ha Ta Ka Pa. Njihov zvok je kakofonično razpršen, a obenem ga strnjen ritem drži v kompaktni formi, nad katero lebdijo nežne melodije. Ha Ta Ka Pa je tako album, ki je sestavljen iz različnih glasbenih koščkov in niha skozi skrajnosti razpoloženjskih stanj. Produciral ga je Alexander Hacke, poznamo ga skozi delo pri Einstürzende Neubauten, in poslušalca vodi skozi različna stanja, od mirnih in vabljivih melodij, hitrejših in drvečih ritmov, pa vse do shizofrenega zvočnega stanja.

Zvok na albumu Ha Ta Ka Pa v sebi nosi nekakšne okultne in tribalne vzorce. Glasba je igrana brez zavor, v svoji podivjanosti išče svobodno formo. Aedi se tako vseskozi nahajajo med urejeno glasbeno formo in svobodnjaškim izrazom. Če plošča deluje na svojem začetku dokaj podivjano, proti koncu doživlja preobrazbo, saj pridobiva vedno bolj umirjen in meditativen značaj.

Začetna pesem Animale lepo ponazarja zvočno podobo, ki oblikuje album Ha Ta Ka Pa. Globok vibrirajoč odmev prekine dvojec zvoka kitar in bobna, ki delujeta ritmično, ko pa se ojačata, v ozadju slišimo shizofren zvok klaviatur, ki zmoti urejenost pesmi. Tako pesem pridobi podivjanost in nepredvidljivo obliko. Ob tem dvoboju, ki poteka med ritmično urejenostjo in bolj svobodno formo klaviatur, se v lebdečih melodijah priključi nežen ženski vokal. Ta prav tako menja strani, saj je ob določenem momentu lahek v ezoteričnih barvah, v naslednjem hipu pa se spremeni v shizofreno divjanje. Podobno v naslednji pesmi Idea zaradi dolgega tolkalskega uvoda slišimo tribalnost, ki se ponovno razvije v strnjen zvok, ki se nahaja na tankem robu, pod katerim je ponovno brezno kakofonije.

Za razliko od razgibanega uvoda, kjer Aedi delujejo glasno in precej diabolično, pa se pri pesmi Rabbit On The Road prikažejo v bistveno bolj zemeljski podobi. Ta se namreč skozi vedno močnejše utripanje razvije v konkretno in trdno zasidrano kitarsko izrazje, ki v trenutku prežene prejšnjo podivjano blaznost. In če je pevkin vokal še pred tem bil lebdeče plavajoč, sedaj prihaja iz globin njenega črevesja. Ponovna preobrazba pa sledi v pesmi Fohn, saj poslušalca preseneti njena kitarsko drveča forma. A kljub temu je skorajšnja pop všečnost le privid, saj pesem hitro razkrije hrupnejše zvoke, ki se tokrat v plasteh nalagajo skozi drveče kitare. 

Do sedaj smo opisovali glasbo Aedi kot nekakšno kombinacijo urejenosti in shizofrenega stanja, na sredini albuma pa se ta odnos obrne. Ha Ta Ka Pa sedaj postavi poslušalca v umirjen in tudi meditativen svet. Če smo prej bili deležni hitrih zvočnih izbruhov, je sedaj zvok bistveno bolj nežen. Sicer se lahko glasba ojača, kot pri pesmi Nero, a se to zgodi postopoma in predvidljivo. Prav tako vokal Celeste Carboni nima več divjega značaja, ampak ponovno meditirajoče lebdi skozi pesmi. Pri tem pa Aedi ne izgubljajo na tribalnosti oziroma meditativnosti, kot pri pesmi Yaca, kjer slišimo nežen vokal, obenem pa nas zvok orgel in indijanskega šamanskega petja vodi v hipnotično stanje. 

Ha Ta Ka Pa je tako plošča, ki spreminja svojo zvočno podobo, hkrati pa vseskozi ohranja značilnosti, ki jih imajo Aedi. Predvsem jih zaznamuje zvočnost, ki se bolj nagiba k norosti, kot k agresivnosti. Ampak, če so te značilnosti ob določenih momentih vidno postavljene na prvo mesto, kasneje postanejo skrite in le za odtenek prihajajo na površje. Tako Ha Ta Ka Pa ni plošča, ki bi delovala zmedeno od začetka do konca, čeprav bi to lahko bila. Namesto tega se njihov zvok strne in Aedi le v manjših odmerkih dodajajo strup nepredvidljivosti. S tem postanejo zelo raznoliki in kar je pomembneje, v teh preobrazbah ohranjajo prepoznaven zvočni značaj.