Rhymesayers, 2012

Aesop Rock je z izdajo svoje šeste studijske plošče postal že pravi veteran alternativne raperske scene. Po petletnem zatišju, vsaj kar se tiče njegovega solo dela, je fant pred dnevi izdal album „Skelethon“, ki je pravzaprav njegov najmanj abstrakten pa tudi produkcijsko najbolj raperski izdelek, čeravno v sebi nosi veliko mero drugačnih, manj „fancy“, zglancih beatov.

Po lanskem projektu Hail Mary Mallon je Aesop Rock pošteno zavihal rokave. Album „Skelethon“ namreč nima nobenih gostov, tudi za produkcijo je tokrat prvič v celoti poskrbel kar sam. Feni Blockheada verjetno še vedno skomigajo z rameni, beati pa so tokrat najmanj blesteč del njegove plošče.

V svojem verbaliziranju Aesop znotraj hiphopa, pa tudi ostalih godb, ostaja unikum. Z izjemnim občutkom za detajle, precizno dodelanimi karakterji in s svojo abstraktnostjo fant na nekaterih delih še vedno ostaja nerazumljiv, kljub dejstvu, da so zgodbe same po sebi povsem jasne. Za raperske razmere povsem specifična struktura tokrat prinaša njegovo najbolj osebnoizpovedno, prvoosebno ploščo doslej, ki jo govorec z odločnim flowom in zanimivimi besedili ter z za raperski svet zelo atipičnimi zgodbami suvereno vodi skozi slabo uro dolgo ploščo.

Svoj abstraktni besedilni stil Aesop ohranja kot nekakšen „trademark“, še vedno je mestoma nerazumljiv, tokrat pa tudi precej nezadovoljen nad svojim življenjem. Do dogodkov iz njegovega nedavnega vsakdana, kot sta recimo ločitev z ženo ali zapiranje vase, je zelo samokritičen, v sebi pa nenehno išče napake. Večkrat je nihilističen, ekstremno je obseden s smrtjo, čeprav ne nujno s svojo, na pladnju pa nam ponuja tudi zgodbo o tem, kako je kot otrok sekiral očeta s sovraštvom do zelenjave. Eno kompozicijo posveti tudi svojemu preminulemu prijatelju in raperskemu soborcu Camu Tau. Sooča nas z neprespanimi nočmi, mestoma zaide v sfero črnega humorja, priznava lastne napake, odkrito dvomi sam vase, sprašuje se o problemih podpore izvajalcem, vse skupaj pa počne v zelo morbidni, jezni, žalostni in celo paranoični podobi. Njegovo prehajanje misli v mračne, melodramatične vode deluje zelo samodestruktivno, odmaknjeno, pravzaprav meji na nekakšen emocionalni kolaps, ki mu ni videti konca. Še več, zdi se, da pravzaprav rešitve ne išče niti sam, da je nekako vdan v usodo.

Znotraj te izoliranosti in priznavanja ranljivosti seveda ostaja v svojem lastnem metaforičnem svetu, ki ga predstavlja zelo alegorično in dojemljivo. Poleg vsega že povedanega se besedilno oklepa vsakdanjih situacij, ki jih pelje skozi zanimive zgodbe, recimo o tem, kako starša med praznovanjem 4. julija zreta v ognjemet, medtem ko jima sin pade v bazen, reši pa ga pes.

Produkcija je ob tem, ko na beatih ni več ne Blockheada ne El-P-ja, postala manj bazirana na sintih in na kopanju po starih vzorcih, čeravno ščepec vzorčenja vendarle najdemo na albumu. Seveda je produkcija manj raziskovalna in eksperimentalna, v njej ni več vložkov industriala, tudi manj je dodelana, a nudi veliko prostora za besedila in govorca. Zaslišimo celo nekaj sramežljivih scratchev in raperskega boom bapa, ki se prebijajo skozi pravoverne raperske produkcije, potujoče po svetu udarnih, včasih malce razštelanih bobnov, strašljivih sintov, psihedeličnih kitariskih linij, včasih pa podlage za kakšen trenutek zaidejo kar krepko h garažnemu rocku. Vsekakor je Aesop pričaral produkcijo katere osnova gradi na klasičnem zvoku legendarne Rolandove 808-ice.

Produkcije so zelo temačne, atmosferične, nepoperske in nespolirane, vsebujejo presenetljivo veliko tolkal in nekaj žive inštrumentacije, ki se razprostira po klavstrofobičnem in vase zaprtem labirintu, žal pa podlage do konca postanejo kar malce dolgočasne in brez žmohta.

Kakor koli obrnemo, smo dobili še eno močno, do sedaj najbolj temačno in osebno ploščo Aesopa Rocka, ki skriva nekaj besedilnih biserov, a si je, kot vedno, za njegove abstraktne vložke treba vzeti veliko časa, da nerazumljive delce uspešno sestavimo v celoto. Seveda nam to na prav vseh mestih ne bo uspelo, saj bo nekje vendarle ostal nerazumljiv, česar pa smo od njega že vajeni iz preteklega ustvarjanja. Album, ki ne bo navdušil tipičnega raperskega občinstva, nad njim pa bodo bolj zadovoljni privrženci Public Enemyjev, alternativnega ter abstraktnega hiphopa.