AGF: Source Voice

Line, 2013

AGF na novi plošči 'Source Voice' ponovno členi glas(ove) skozi digitalni zvočni milje, v katerega tokrat vtira elemente prostora, ne zgolj na ravni šuma, temveč na ravni svojstvene interpretacije in dekotekstualizacije, ki poteka prek glasu. AGF ali Antye Greie Ripatti, prej znana kot Antye Greie Fuchs, je veteranska sodobne elektronske glasbe, vzhodnonemška ustvarjalka v polju elektronske glasbe in zvočne umetnosti, znana po delu s svojim možem Vladislavom Delayem, pa z Laub in z Gudrun Gut, s katero smo jo v duu Greie Gut Fraktion v živo poslušali tudi pri nas. Kot samostojna ustvarjalka pod imenom AGF pa je vseskozi fascinirana z glasom, h kateremu pristopa skozi raznolike pristope, od zvočne poezije, digitalne obdelave v elektronsko glasbo, zborovske glasbe, vokalnih delavnic in instalacij do povsem konceptualnih stvaritev.

Novi album nosi dokaj suhoparen, celo skrajno tehničen naslov 'Source Voice' in ob prebiranju nekaterih naslovov šestih skladb na njem, kot so 'Voice Count' ali 'Hum, Pitch Play', se poslušalec upravičeno lahko ustraši, da bo deležen nekakšne vaje v stilu iz digitalnega procesiranja in moduliranja glasu. A ta strah lahko upravičeno zavržemo že ob prvem slušnem stiku s ploščo, še bolj izrazito pa ob seznanitvi z njegovo osrednjo konceptualno zasnovo. AGF se namreč tokrat še intenzivneje poda izven glasu kot nosilca pomena in se hkrati poda izraziteje v kreiranje minimalistično krojenih, a na skrbnem detajlu in skrajni senzibilnosti slonečih ambientalnih zvočnih krajin. S tem se AGF izogne bolj eksplicitni narativi glasov svoje zadnje plošče 'Gedichterbe' iz leta 2011, ki si je izposojala glasove in besedila Rimbauda, Celana, Schwittersa, Paza, Rilkeja in številnih drugih. Tokrat gre za kreiranje, vzbujanje zvočnih prostorov, slonečih na starodavni vokalni tradiciji joik skandinavskega plemena Samijev, prek katere Samiji evocirajo občutja določenih oseb, živali, prostorov in naravnih pojavov. Hkrati gre za oseben stik s to tradicijo, saj Antye Greie že več let živi v divjih predelih Finske. 

Pri 'Source Voice' kljub naslovu torej ne gre več toliko za glas kot raziskovanje semantičnih struktur, politike identitet in spola, niti za kreiranje elektronske glasbe izključno na zvočnih in ritmičnih prvinah glasu, prenesenih v domeno elektronskih tekstur, glitchev, granulacij in frekvenc. Ta del predstavljajo tri mojstrsko krojene skladbe, v katerih zrno glasu postane predmet manipulacij, transformacij, multiplikacij  in procesiranj. Skozi digitalno sintezo zvoka glasu skladb 'Voice Count', 'Hum Pitch Play' in deloma 'The Human Condition' se ti procesi fantastično utelešajo skozi izjemno natančen, a hkrati tokrat tudi bolj propusten, mehkejši in subtilnejši skladateljski tok. V njih je glas podvržen procesu preoblikovanja in ohranja predvsem svojo zvočno-kompozicijsko funkcijo. 

A glavni nastavek plošče se odpre že v otvoritveni skladbi 'The Human Condition', ki nastavi ton celotni plošči skozi imenitno zvočno-glasbeno utelešenje vprašanja glasu v sodobni digitalni dobi, ki ga AGF tokrat razpira skozi odmev preteklosti. Glas postane vir, osrednja točka med primarnim in kulturno ter tehnološko posredovanim, ki na plošči 'Source Voice' zveni čudovito in deloma tragično obenem. V 'The Human Condition' je glas dvigajoč in padajoč, raztelešen in plastovito razpršen ter vedno tik nad ali pod izrazito artikuliranostjo. Nadalje se glas razpusti in ponikne.   Skladba 'Breathing In Lines' poleg diha kot nosilca glasu uteleša prepih vetra kot sile, ki poganja stvari v gibanje, se zaganja in pregiba v prostoru in ob stiku z objekti in predmeti ustvarja prostor šuma. Ta prostor je prostor prekritja, ki ga Antye Greie imenitno utelesi s postopoma rastočimi glasovi v ozadju. Ti se v digitalni domeni podaljšajo v trajajoči kontinuiran, le rahlo moduliran ton, ki postopoma pronica izpod plasti ambientalnega šuma in digitalnega pokljanja. Ta ton v skladbo vnese skrivnosten čustveni naboj in izrazito eterično občutje. AGF v zadnjih letih izrazito zanima element vetra, ki ga večkrat povezuje s skrivnostnimi, smrtonosno zapeljivimi glasovi mitoloških bitij siren. 'Breathing In Lines' nam lahko pričara tovrsten prostor, hkrati pa na plošči razpre prostor za edino skladbo, kjer glas ni digitalno obdelan in moduliran, temveč zgolj plasten v kompozicijskem procesu. Gre za subtilno večglasje in pritajen šepet skladbe 'Kaamos', ki korenini v njenem delu s finskim zborom Kaiku Sound Choir, s katerim uteleša koncept integracije dediščine joika, vzpostavljanja prostora kot ambienta in občutja, kot nekakšne evokacije oziroma vtiranja določenega prostora, osebe, živali, naravnega pojava v neki drug prostor. To nas pripelje do osrednje skladbe pričujoče cedejke, do skladbe 'Digital Yoik'. Ob njenem poslušanju ne smemo zapasti v skrajno zmoto, da gre zgolj za prenos neke starodavne tradicije v neki drugi zvočni oz. glasbeni milje, v tem primeru v polje elektronske glasbe. Poznamo namreč cel kup skandinavskih izvajalcev in skupin, ki joik vtirajo v polje sodobne produkcije svetovnih godb ali v križance med folk tradicijo in metalom. 'Digital Yoik' v primeru Antye Greie pa velja poslušati na več načinov, seveda tudi na način relacije med starodavnim in sodobnim, arhaizmom in modernostjo, med konkretno lokalno tradicijo in prostorom ter razpršenostjo prostora in identitet v polju digitalnega oziroma virtualnega. Politika identitet v polju digitalnega, predvsem na ravni glasu in spola, leži v samem osrčju ustvarjanja AGF, vendar pa se na plošči 'Source Voice', še posebej pa v skladbi 'Digital Yoik', umika nekemu drugemu premisleku, ki ga vzpostavlja glasba. Namreč ravno premisleku digitalnega prostora samega in glasu v njem skozi starodavno vokalno tradicijo. Ta artikulacija, ki ostaja odprta in ki jo marsikdo na ravni zvoka tolmači kot tragično, je utelešena v šestih izjemnih skladbah, prek katerih je AGF pogumno zakorakala v novo smer v svojem členjenju glasov in ob tem ustvarila verjetno svoj najboljši album doslej in glasbo, skozi katero čudovito resonira njegova osnovna ideja.