samozaložba, 2025

Tokrat brskamo po poglavjih hiphopa, ki nastaja onkraj žarišč na zahodni in vzhodni obali ZDA. Nekatera mesta, denimo New York, so za rap postala pravcata svetišča. Kot nekakšna Meka, kjer se sledilci ravnajo po prvih svetih beležkah in svinčnikih ter starodavnem obredu semplanja. Prevlada hiphopa je tamkaj porodila izrazite stilistične sekte, iz katerih umetnik stežka izstopi. Ohranjanje tradicije umetnosti rapa je dodobra zasidrano in se seveda izrazi tudi v določenem življenjskem slogu denimo hustlerjev.

Toda tako kot je prav, da nekdo vztraja in poskrbi za izvorno izročilo, je prav tudi, da ga kdo ponese drugam in ga v novem okolju predrugači. Prav takšna je zgodba AJ Sueda, raperja, rojenega v Harlemu, a ustoličenega v Seattlu, kraju, ki je sicer bolj znan po grungeu in alternativnem rocku kot pa po hiphopu. Temačnost vzdevka Darth Sueder se ga je tam prijela in se ga držala na začetku njegove kariere, ko je bil znan po rapanju v goth trap komadih. V ta žanr so ga tako kot v Seattle potegnile vezi s kolektivom Thraxxhouse, in težko rečemo, da se je v tem okolju slabo odrezal. Barva glasu in sproščen stil metanja verzov pri katerikoli hitrosti sta se dobro zlila s hladnimi beati temne elektronike. Toda to ni bilo to. Njegove ideje, predvsem pa producentski talent so ga silili onkraj kolektiva in k osamosvojitvi.

AJ Suede je nemudoma pokazal, da ima pri brskanju med vinilkami srečo, še posebej pa čut, da izreže hitro všečne semple. Še danes in tudi na tem albumu se ravna po zlatem pravilu, da mora sempl stati sam, še preden povrh nameče nekaj svojih misli, zato vsaka podlaga izstopa. Po semplerskih škarjah načeloma posega za najbolj filmske komade ali pa kadar ga premamijo nočne skrivnosti starih jazzovskih aranžmajev. Z njimi namiguje na svoje vzhodnoobalne korenine, a za razliko od tamkajšnjih trendov ohranja bobne oziroma izrazito ritmičnost. Ob jazzu se sklicuje tudi na obdobje zabrisanih mej, ko se je klasična, orkestralna glasba prelevila v kompozicije big banda, swinga in nasploh grandiozne, a nezahtevne glasbe.

Ko smo dejali, da inštrumentalne podlage izstopajo, smo to mislili dobesedno. Za primer vzemimo komad Ancient Mew, v katerem nas preseneti glasna melodija saksofona, ki že tako zakopan vokal popolnoma povozi. To je tudi glavna težava najnovejšega EP-ja. V besedni umetnosti namreč le stežka uživamo, če ne razločimo, kaj AJ čez gost in bogat sempl pravzaprav govori. Ponekod je to bolj očitno, drugje manj. Gosti na albumu, Milc in dvojec ShrapKnel, to težavo z razlikovalno barvo glasu do neke mere omilijo. Ne le to, pokažejo tudi, kako sijejo Suedove producentske veščine, kadar je miks zgolj drugače postavljen. Uživamo lahko torej vsaj v dobrem semplanju.

Ko besedilo naposled razločimo, pa vendarle nismo razočarani. Suede se je znašel na točki življenjske poti, ko se človek rad ozre nazaj in zazre vase ter iz analize vseh zajebov sestavi kak povsem dobrohoten, a ravnodušen nasvet. Denimo, kam vlagati svojo energijo in denar, kako se spopasti s prihodnostjo, še najbolj pa odmevajo njegovi nagovori k ohranjanju afroameriške skupnosti, ki jo lažen ameriški sen želi razparcelirati na sebične posameznike. Kot razsvetljen in duhoven umetnik opozarja, da je ameriško poglavje zgodovine izbrisalo stoletja bogate kulture na afriškem kontinentu in jim vsililo življenje v sovražno nastrojenem sistemu.

V glasbi AJ Sueda zato pogosto srečamo verze, ki ob pomoči filmskega ogrodja slikajo pisane podobe realnosti življenja. S tem nam raper sporoča, da lahko za življenje, če že ne scenarija, ukrojimo vsaj soundtrack.