samozaložba, 2020

Tole bo ena tistih težkih recenzij - za pripravo namreč. Projekt Aka Neomi ni eden tistih, ki bi s svojim izročkom kar klicali k refleksiji, ki bi bili takoj izrazito pomenljivi, vpadljivi ali podobno. V občutni meri smo z aktualno glasbo projekta deležni tipičnih formulaičnih pesmi, sicer poskusov v pozitivno smer, vendar kljub vsemu nepretresljivim poskusom, poskusom relativno varne, širšemu poslušalstvu precej prijazne pop glasbe.

In najpogosteje takšni projekti že sami od sebe ponudijo razloge, zaradi katerih se na Radiu študent o njih potem tudi ne izrekamo, preprosto za naš diskurz niso dovolj zanimivi. Vendar je plošča Beautiful Disasters preimenovanega projekta Aka Neomi vsaj delna izjema. Morda so glavni vzroki za to nekateri pretekli draguljčki pesmopisja, vznikli izpod stopal Saše Vipotnik, vokalnega in nekoč tudi glavnega stebra projekta, danes pa si Saša več odgovornosti za nastalo glasbo deli z glasbenim kreativcem Mariem Babojelićem. No, drugi, dovolj dober razlog za izbor plošče za tokratno Tolpo bumov je tudi njeno smiselno odstopanje od trenda, ki pravi, da iztrošeni, izrazno konservativni in reakcionarni triphopovski zvoki devetdesetih let predstavljajo prihodnost slovenske popularne glasbene produkcije … Takšno zahojeno, v provinco zagledano mišljenje je pač za odmet, a žal ga na naši sceni ni tako malo, na mestih moči pravzaprav kar kipi čez robove lonca. Muzike Aka Neomi sicer ni enostavno kar tako vpeti v milje popa, ki ga določa triphopovsko ozadje Bristola izpred skoraj treh desetletij, vseeno pa so moody sentimenti, globoko produkcijsko obdelani inštrumentali in zadimljeni fusion jazzy efekti skladb s plošče Beautiful Disasters dovolj, da glasbo projekta pripeljejo v bližino odmevov starega žanra, in zato je povezava smiselna.

Vendar so močna pevska izraznost Saše Vipotnik, njene pesmi, ki se v idiosinkraziji njenih vokalov dejansko upirajo zgolj derivativnosti, ter inštrumentalno delo Babojelića s priključeno manjšo zasedbo glasbenikov vsekakor dovolj za pozdrav zasedbine nove glasbe kot dobrega vira za domačo sceno. V tem je Aka Neomi blizu projektu Liamere producenta Andija Koglota in pevke Malidah oziroma tudi njenemu solističnemu delu. Narobe bi bilo sicer te posamezne vzgibe domače popularne produkcije jemati kot presežke lokalne kreativne produkcije, za vpogled v prepad med temi zmerno sredinskimi projekti in zares kreativno pop margino je treba pogled osredotočiti le na aktualni, novi projekt Kreda Mine Špiler, ki kot nosilka Velikega glasu tukajšnjih poskusov triphopovske estetike z zasedbo Melodrom v letu 2020 nikakor ne posega v reakcionarni sentiment sodobnosti, temveč se na veliko kopa v potencialih aktualnega križanja konceptov vokalne pesmi in mejne elektronske glasbene produkcije, kakršni v tem času vznikajo tudi na kreativnih poljih v tujini. 

Aka Neomi torej ne bomo pripisovali revolucionarnih potencialov znotraj miljeja domače pop glasbene produkcije, vendar te nove glasbe tudi ne bomo odrinili na periferijo naše pozornosti, smotrno je to glasbo pozdraviti in ji morda omogočiti kaj plodnega odziva. Ploščo Beautiful Disasters najmočneje zaznamuje relativno gibka, zmerno pustolovska, hibridna bendovsko-elektronska produkcija. Kot takšno jo verjetno na eni strani zaznamuje tipičen ustvarjalski pragmatizem, zavračanje premočno iztopajočega glasbeništva za glasbenike, alternative za alternativce, alter alterja, glasbeno zahtevnejše vsebine torej. In na drugi strani jo verjetno zaznamuje tudi nekaj pomanjkljive pismenosti v najbolj aktualni produkciji, torej tista že doooolgo znana okoliščina, s katero je domači prostor v povprečju v vsaj šestletnem zaostanku za globalno zunanjostjo, pa nikakor pri tem ne gre zgolj za razlike v produkcijskih pogojih. 

Dejansko je nujno tudi zavedanje, da ne prvi ne drugi našteti vzgibi produkcije s plošče Beautiful Disasters ne bi smeli biti dovolj za namrdnjeno alter kritiko ali zahtevo po več inovativnosti, aktualnosti. To bi bil utter crap, ta muzika pač ne poskuša streči našim ultra zahtevnističnim okusom in preferencam. A žal v okoliščini aranžmajev vseeno tiči negativna kleč, namreč ugotovitev, da takšna specifična zvenska podoba plošče v zelo občutni meri utopi glavne glasbenoustvarjalne vzgibe v srčiki glasbenega jezika projekta. Utopi pesmi. Vtisi zanimivih produkcijskih trikov odmevajo le nekaj poslušanj, kasneje pa se okoli njih zgradi monolit moody sounda, ki ni ne strašansko zanimiv ne notranje posebno razgiban, meji na formulaične zvenske rešitve onkraj funkcij pesmopisja in, glavno, vzpostavi precej neprebojne pajkove mreže zvena, ki filtrirajo Sašine vokalne melodije, značilno karakterno dostavo in njene zgodbe, dokler v doživljaju te muzike ne ostanejo zgolj še v funkciji popevajočega harmoniziranja, kar očitno ni bil njihov namen - morale bi to biti pesmi in narobe je, da v svojem okolju takšen karakter izgubijo.

Zato je tudi nesmiselno izpostavljati močnejše trenutke albuma, ki temeljijo ravno na dobrem pesmopisju. Nekaj jih vsekakor je, čeprav smo prepričani, da bi jih v plodnejši prsti pognalo še veliko več, glas je tu namreč pravi talent. Plošča Beautiful Disasters torej temelji na izrazito obetavnih nastavkih, vendar se v ustvarjalnem procesu tudi izgubi. A tudi v tem je lahko čar muzike. Glasba je, kot vse zares življenjsko, ves čas v stalnem, vsakič znova ponavljajočem se, večnem procesu učenja, prilagajanja, transformacije. Glasbeni izraz zasedbe Aka Neomi bi si po mnenju tukaj razmišljujoče glave v prihodnosti moral zastaviti plodne omejitve, rešitve, ki bi omogočile izostritev osrednjih elementov in primerne, zmerne, aranžmajsko in topografsko jasno aranžirane reze ali kulise, ki bodo glas in z njim potencialno pesemsko pripoved opolnomočile v presežku, ki se v njem že skriva. Ničesar več zares ne potrebuje, zgolj pravo mesto zase, skrb in nego. Kot paradižnik na vrtu ali špaget v loncu vode …