Break All Records, 2023

Neuradni vodja newyorškega kolektiva Tase Grip in samooklicani neopirat velikega jabolka, Akai Solo, je hiphoperskih abstrakcij žejnemu poslušalstvu decembra lani ponudil novo plato, Verticality///Singularity. Enigmatično naslovljena plošča nas vabi v barvit svet semplastih bitov in preciznega, obrtnega flowa Vzhodne obale – izpostavlja pa predvsem lo-fijevske sposobnosti Akajevega producentskega kolega TwentyFifthNighta, ki je pripravil večji del inštrumentalnega ozadja na plošči.

Daniel Dickson oziroma Akai Solo se v večini svojega ustvarjanja zgleduje po fenomenu zbadljivega, kritičnega in ozaveščenega podtalneža. Njegov pripovedniški, sivi flow spominja na velika imena abstraktnega hiphopa, z vidika vsesplošne muzikalnosti pa slišimo tudi kakšno vzporednico z abstraktnejšimi ploščami Grizeldinega Mach-Hommyja in podtalja ameriškega srednjega vzhoda. Toda kot se za vsakega dobrega kritika spodobi, prejme tridesetletni Brooklynčan največ navdiha prav iz okolja. Tako je denimo leta 2020 s svojim udarnim EP-jem Eleventh Wind v luči porasta policijskega nasilja v New Yorku opeval tragičnost izkušnje črnskega obstoja, njegovo ime pa igra pomembno vlogo tudi na stiščišču raznolikih kultur brooklynskega umetniškega podtalja.

Verticality///Singularity kot umetnikova deseta plošča odseva rimoklepačev spopad z zadušljivo statičnostjo newyorškega podzemlja, v meglicah katerega je pred okroglimi desetimi leti začel postopoma ustanavljati kolektiv Tase Grip. Organska tvorba, ki se je skuhala med kletmi raznoraznih beznic in razpadajočih odrov, je odčaranim mojstrom pisane besede omogočila razrast nebrzdane kreativnosti, ločene od apatične apolitičnosti ušesom prijaznejših in popularnejših kolektivov. Začetna skupinica, sestavljena iz Akaia, S!lenca in Lungsa, ki se je našla na plesišču zdaj že slabo desetletje propadlega kluba Palisades, se je izvorno podružila na aktivistični osnovi. Njihova vez se je le polagoma razširila tudi na skupno ljubezen do raziskovanja obskuritet iz vodá stripovskega, animejevskega in popkulturnega okolja. Medtem ko preplet neštetih tovrstnih risanih, semplanih in ubesedenih motivov predstavlja neke vrste artistični pečat kolektiva, jih na zvočni ravni združujejo pisane podlage in tisti značilno apatični flow, ki je na sceni eksplodiral z Earlom in katerega avtoriteta je med drugimi postal tudi Dicksonov someščan billy woods. Akai je muziko izdal tudi pri woodsovi založbi Backwoodz Studioz, kasneje pa je njegov kolektiv Tase Grip svoje duri odprl tudi drugim prostomislečim poetom, kot sta Fatboi Sharif in Cise Greeny.

»This particular conversation has to do with moving from pain, to power«. S posnetkom slovite bell hooks nas Brooklynčan uvede v svoj deseti dolgometražec. Za Dickensa je najbolj ključna ideja teoretičarke hooks o ljubezni kot herojskem dejanju, ki posamezniku omogoča premik onkraj. Torej onkraj, nadenj – preko dominantnih sistemov kapitala, individualizma, rasizma in patriarhata – vsiljenega dualističnega dojemanja sveta. Akai raziskuje raznolike oblike kljubovanja sivemu vsakdanu razpadlega sistema – tako na plošči sami kot onkraj nje. Pod površinsko zaplato popkulturnih navezav, ki se povečini sklicujejo na naslove epizod in imena junakov iz cele vrste animejev, Dickens mojstrsko uporablja orodja družbene kritike.

Plošča je prepletena s kratkimi izseki govorov o ljubezni in strahu, torej o tematikah, ki idejno prevladujeta, vse skupaj pa živi na osnovi lo-fijevskih bitov s semplasto osnovo, bitov, ki so včasih izrazito perkusivni, pogosto pa tudi povsem melodični. Komad All Yours med taktnimi navezavami na tegobe izkoriščanih izpostavlja idejo herojske ljubezni, do katere se je Dickens prebil skozi šolo ulice in prav s pomočjo bell hooks: »I've given embrace a shot, only cause I've knocked a lot of shit …«. V dobrih desetih letih na sceni je Dickens pregural marsikatero težko obdobje – toda zdaj se zdi, da pomirjeno, z zametki samozavedanja živi in piše o svoji vlogi in svetu na tak način, ki pritiče starim profesorjem ulice in pritajenim nasmeškom skrivnostnih vseznalcev: »Tranquility is peak, especially juxtaposed with reality – it's quite sad, really«.

Obenem plošča Verticality///Singularity obeležuje tudi onkrajglasbeni korak v smeri samoprodukcije in samozadostnosti. Plošča je izšla pri novi založbi kolektiva Grip, poimenovani Break All Records, Dickens pa je na profilu na Instagramu zapisal tudi, da bo kasete in plošče za novo izdajo pripravil kar lastnoročno. Bodisi se znajde v vlogi založnika bodisi umetnika – Akai skozi življenje bojuje borbo s svojim etosom kritičnih nazorov in modrih nasvetov. Na plošči kombinira močno prizemljene kritike, poslušamo denimo pripovedi o črnskosti, izkoriščanju in socialnem dnu, v katerih se glasbenik ne boji artističnih vzgibov ezoteričnih risank, filozofiranja o visokoletečih konceptih politične teorije in preprostega opevanja vsakdana. Na temeljih tovrstne prakse je zraslo že marsikatero veliko ime – in čeprav se zna album zaradi svoje zvočne palete marsikomu malce zavleči, predstavlja Verticality///Singularity otvoritev novih, obetavnih obdobij za vsaj en svetlo sijoči košček newyorškega podtalja.