Jazz-o-Tech, 2022

Zdi se, da smo na Radiu Študent bolje seznanjeni s finsko jazz sceno kot pa z dogajanjem na tamkajšnjem elektronskem glasbenem področju. Tokrat imamo priložnost slišati oboje, kombinirano v skupni izdelek dveh helsinških šolanih ustvarjalcev, ki ju navdihujeta dve glasbeni legendi, jazzist Miles Davis in DJ Jeff Mills.

Aki Himanen in Aleksi Kinnunen, glasbenika nekoliko mlajše generacije klasično izobraženih jazz ustvarjalcev, sta pred nekaj leti na elektronsko sceno skupaj stopila z debitantskim albumom Scapes I. Prvenec je izšel leta 2020 pri helsinški založbi Super Life Records, po spletni zaokrožitvi videoposnetka enega njunih živih nastopov, ki priča o plesno-elektronskem vzgibu duovega jazza, pa ju je k sodelovanju povabila mlada berlinsko-milanska založba Jazz-o-Tech, pri kateri sta glasbenika prvič izdala lani, EP Dawn Drops, letos pa sta zanjo pripravila tudi dolgometražni album, njuno drugo studijsko ploščo A Thing With Feathers. Založba se prikladno imenu posveča zlitju jazza in techna v glasbi, specifično plesnejše oblike jazza. Ta je v zadnjih letih dobil zagon med mnogimi glasbeniki, bržkone predvsem zaradi močne britanske in ameriške jazz scene, ki plesnejši odvod te zvrsti vse bolj približuje tudi širšemu poslušalstvu.

Trobentač Himanen in tolkalec Kinnunen, oba ljubitelja raznorodnih žanrov, a velika ljubitelja predvsem jazza in elektronike, sta v svoji ljubezni do omenjenih zvrsti našla skupni kreativni jezik. Vsak svoj izbrani inštrument sta preučevala sočasno, a se zares nista spoznala, dokler nista pričela pridobljenega znanja profesionalno podajati mlajšim generacijam, tako skozi univerzitetno izobraževanje kot na delavnicah elektronske glasbe. Predvsem Himanen se je s produkcijo glasbe ukvarjal že kot solo izvajalec, preden se je sodelovanje s Kinnunenom sploh zgodilo, njegov repertoar nekaj EP-jev pa je bil usmerjen predvsem v bolj pustolovski elektronski izraz, ki ga je obogatil s trobentaško nežnostjo. Za Kinnunena po drugi strani ni videti, da bi imel kakšne izkušnje z izdajanjem glasbe, je pa tudi glasbeni novinar in to delo opravlja še danes.

Glasbenika sta podkovana v upravljanju s klasičnimi inštrumenti in skladanjem, obenem pa sta predelala tudi zgodovino denimo inovativne detroitske elektronske scene, ki jo je med drugimi zaznamoval njun najljubši vzornik na področju elektronske glasbe, Jeff Mills. Obenem sta oba ljubitelja tudi eksperimentalnejšega glasbovanja, kar se odraža predvsem na prvencu Scapes I. Za njuno nadaljnje ustvarjanje pa se zdi, da ga je precej zaznamovala založba Jazz-o-Tech, ki Himanena in Kinnunena predstavlja tudi kot svoja favorita, glasbo pa kot navdihujočo svežino v polju plesnejšega jazza, spojenega z elektroniko. Glasbenika poudarjata, da je ustvarjanje sicer bazirano na njuni lastni kreativnosti, da ne stremita k določenim žanrom ali doseganju določene publike, temveč sta v izrazu svobodna in delata glasbo, v kateri predvsem uživata.

Plošča A Thing With Feathers in tudi njeni predhodni izdelki izražajo to uživancijo ne glede na to, ali sta glasbenika segla bolj v raziskovanje zvočnih učinkov in kombinacij, kot denimo na prvencu, ali pa pristopala k temu z bolj priljudnega, plesnejšega zornega kota, ki se še posebej izrazi v večjem delu komadov z aktualne plošče in na lanskem EP-ju. Nov album je premišljena in uravnotežena celota, ki vključuje, deloma na željo založbe in deloma tudi samih glasbenikov, tako počasnejše kot hitrejše plesnejše izlive, med katere pa sta uvrstila tudi trenutke, v katerih odzvanja želja po iskanju nečesa še neslišanega oziroma želja po preizkušanju meja. Zastopnik te prakse je predvsem priljudnejša plesna elektronika, ki vključuje jazzovsko improviziranje.

Pri albumu A Thing With Feathers gre za glasbo, ki se ne umešča v okvir pop glasbe, kakršno morda slišimo na kakšni drugi izdaji založbe Jazz-o-Tech in ki bi jo denimo prav k temu lahko približal dodatek izrazitejšega vokalnega elementa. Po drugi strani se njuna glasba odcepi tudi od soakterjev finske jazz in elektronske scene, saksofonista Tima Lassyja in Teppa Mäkynena, skupnemu projektu katerih se na helsinški glasbeni sceni še najbolj približata Himanen in Kinnunen. Glasbenika sta v primerjavi z omenjenim projektom bolj na pustolovski strani izbrane zvrstne mešanice, kar se še posebej dobro sliši v naslovni skladbi s plošče A Thing With Feathers, ki je nastala skupaj s helsinškim jazz pianstom Iirom Rantalo. V njuno glasbo, ki kljub elektronski konstituciji nekako ni venomer osredinjena le na tehnološke ali organske bas linije, sta v skladbi Lost in Balance inkorporirala še ritmično kreativo finskega kontrabasista Eera Tikkanena.

Skladbe na plošči A Thing With Feathers organsko prehajajo od prečiščenih zlitin jazza in elektronike do posamičnih komadov, ki so bodisi bolj jazzovski in s tem slišati bolj improvizirano, bodisi bolj elektronski in že mejijo na minimalen techno. Album je pretežno upočasnjena, ambientalna cinematična celota, ki iskrivo upodobi tako podobnosti kot razlike med jazzom in elektroniko. Je močno čustveno nabita avantura, ki nas spomni na raznolike glasbene ustvarjalce, tako na skupni projekt DJ-ja Floating Points in saksofonista Pharoaha Sandersa v sodelovanju z londonskim simfoničnim orkestrom kot tudi na glasbene podvige britanskega pianista Grega Foata in posebneže Alameda iz Poljske, ki so se na zadnjem, letošnjem albumu Spectra. Vol. 1 znova vrgli v povsem drugačno zvočno kreativo, ki smo je od njih sicer vajeni. Akija Himanena in Aleksisa Kinnunena v prihodnosti najbrž še čakajo zvočni preobrati. Do sedaj sta se globoko podala v zvok, ki po njunih besedah spodbuja poslušalce in plesalce, da si sami vizualiziramo mentalno in brezskrbno plesno pripoved, osredinjeno okoli bistvenega veznega člena njune glasbe – upanja.