Wind Measure, 2013

Pozdravljeni v sobotni Tolpi bumov, kjer tokrat spet poslušamo rahlo posebno izdajo. Gre za srečanje legendarnega japonskega pionirja zvočne umetnosti Akia Suzukija in cenjenega avstralskega elektro-akustika, mešalca terenskih posnetkov in generiranih ambientov Lawrencea Englisha. Sodelovala sta leta 2005 ob priložnosti Suzukijevega gostovanja v Avstraliji, pričujoča plošča pa je posnetek živega nastopa, ki se je dogodil po nekajdnevnem raziskovanju in spoznavanju tamkajšnje flore in favne. Ta sled je na tekstualni ravni vpisana v same naslove posameznih skladb, ki nosijo latinske nazive dveh rastlinskih in ene živalske vrste. 

Sicer precej kratka plošča „Boombana Echoes“ je, hote ali nehote, osrediščena okrog specifičnega zvena izumljenega inštrumenta, ki ga je Suzuki imenoval „analapos“. Osnovan je na principu igračke otroškega telefona – torej dveh kovinskih cilindrov, povezanih z vzmetjo. Le da je v tem primeru vzmet precej dolga in gosta, kar rezultira v osupljivem učinku odmeva, ki je izredno močan in obenem zavajajoč, fantomatski, skorajda nekako „unheimlich“. V analapos Suzuki bodisi poje ali zvoke izvablja z direktnim dotikom. Vsebovan fenomen analognega odmeva je ključno povezan z njegovimi začetki raziskovanja zvočnih fenomenov, v katerih se je osredotočal predvsem na odmeve v naravnih okoljih. Odmevi so nekako osrednje sidrišče njegovega pristopa k zvoku – dojeti pa jih moramo kot osnovno situacijo kakršnegakoli poslušanja. Poleg zvedavega raziskovanja samih zvočnih fenomenov je odmev za Suzukija pomemben tudi kot nekakšna povratna zaznavna zanka, ki vpliva na tisto, kar pride za njim – pa naj bo to zvočna intervencija ali zgolj nadaljnje poslušanje. 

Suzukijevo zvočenje vsakdanjih predmetov, kot so med drugim tudi kamni, vedno odlikuje nekakšna neposrednost in transparentnost, ki pa obenem generira presenetljive zvočne rezultate – kar nekatere poslušalce redno napeljuje k pripisovanju magičnih lastnosti samemu dogajanju. In tovrstna avra v ozadju tli tudi tokrat. Dinamika odmeva, ki je pravzaprav pravi protagonist plošče, nehote spomni na tisti tipični morsko oddaljeni odmev podvodnih terenskih posnetkov oglašanja kitov. Suzukijevo tuljenje in nekakšno živalsko cmokanje se zdi, kot bi ne bilo obremenjeno s kakršnokoli muzikalnostjo ali povednostjo, temveč prej malodane anonimno ustvarja pogoje prisluha. To pa je odlična vstopna točka za Englisha, za katerega večino časa sploh ni jasno, kaj počne, a karkoli že vnaša v skupni zvočni tok, v sebi nosi podobno terensko interno dinamiko kot Suzukijev prispevek. Njegov instrumentarij, označen kot „terenski posnetki, tolkala in elektronika“, se večino časa po nekem ključu medsebojno prežema. Potuhnjena dromljanja se zabijajo ob občutljive tolkalske membrane ter se tako oplajajo z dodatnim šumom in brumom, ki je konstitutiven sami naravi poslanega v prostor. 

„Boombana Echoes“ je s skladbami „Ficus Watkinsiana“, „Manorina melanophrys“ in „Eucalyptus signata“ kot nekakšna majhna dnevniška skicirka poslušanja okolja in sebe ter predvsem rezultatov ponotranjenje takih načinov prisluha, ki se nato kažejo v skupinskem, tokrat duetnem zvočenju. Kot taka se zdi osvežujoče nepretenciozna; vsebuje pa podtalno brbotajočo draž, ki naše zaznave vedno znova vleče v globine in širine – morebitno vzpenjanje v višino pa prepušča drugim ljudem in drugim situacijam.