Creaked, 2021

Današnja Tolpa bumov bo postregla z žmohtno žanrsko mineštro, če ne morda kar z glasbenim sinkretizmom. Kako zvenita zvočna simbioza drame in zena ter prepletanje vplivov štirih celin, bomo spoznavali z zasedbo Al-Sarwib in njenim drugim albumom, Loin des Terres, ki pripoveduje mistično in poetično nomadsko zgodbo, ovito v zvočnost, polno kontrastov. 

Al-Sarwib je švicarski septet, nastal leta 2016, po zamenjavi dveh članov pa ga trenutno sestavljajo Arnaud Carnal in Diego Company s kitaro, švicarski nož zasedbe, Joachim Kaufmann, s hibridnimi kitarami, saksofonom, rubabom in okarinami lastne izdelave, Armelle Scholl za sintetizatorjem, Adrien Guerne z basom in kitaro ter tolkalista Thibaud Gerber, ki poskrbi za groove, in Fabrice Pittet, ki uporablja predvsem asimetrične ritme, vsi z izjemo Adriena in Thibauda pa prispevajo še svoj glas. Njihova glasba prepleta tuareški blues in s puščavskim peskom posut rock, ki se srečata z zvočnostjo drugih afriških držav, ponekod zaplavata v psihedelične in stonerske vode in sta posoljena s folkom in vzhodnimi glasbenimi vplivi. Al-Sarwib uravnotežijo meditativno vzdušje z barvitimi melodijami, njihove pesmi pa zaznamuje tudi prekrivanje asimetričnih ritmov s konvencionalnejšimi, kar je bila tudi glavna idejna zasnova zasedbe oziroma Fabricea Pitteta, ustanovnega člana in bobnarja. Vsi ti inštrumenti in glasovi nam s kombinacijo subtilne elektronike izpod Fabriceovih prstov, terenskih posnetkov in poetičnega pripovedovanja mistične nomadske zgodbe ponujajo pravcat umetniški izdelek. 

Leta 2017 je bendov debi Mesa, pripoved o ubežnici Leï, odprl okno v njegovo umetniško vizijo. Štiri leta kasneje je vzbrstel drugi album, Loin des Terres, ki nadaljuje zgodbo z Mese, hkrati pa poglablja zvočno raziskovanje zasedbe in je nekakšna evolucija in metamorfoza debija. Toda zasedba na prvi in drugi izdaji ni popolnoma ista, saj sta se v vmesnem času zamenjala dva člana. In medtem ko smo pri Mesi spoznavali Leïjino zgodbo, z Loin des Terres odkrivamo nomadsko zgodbo o Louiesu, njenem sinu, ki odide iskat svojo mamo in svojo pravo identiteto s pomočjo čarovnika Alzarja. 

Te zgodbe so avtorsko delo članov zasedbe, tudi tistih dveh, ki sta pred snemanjem Loin des Terres odšla svojo pot. Prenovljena zasedba Al-Sarwib je zgodbo za drugi album skupaj preoblikovala, adaptirala in dopisala, celotna zgodba pa bo predstavljena tudi s sedmimi umetniškimi videi. Vse pesmi na Loin des Terres so Al-Sarwib posneli v sobi, v kateri imajo vaje, vendar ne za izdajo, temveč kot nekakšno maketo zase. Nato so se posnetke odločili še urediti in zmiksati in že so romali k založbi Creaked.

Pesmi imajo gosto podrast tolkal, ki s kitarami pletejo platno, na katero se rišejo krokiji vseh drugih glasbenih elementov, ritmi pa na trenutke tvorijo tako žametne teksture, da lahko prevzamejo celo vlogo melodičnih elementov. Ravnodušnih nas Al-Sarwib vsekakor ne pustijo, kadar združijo svoje glasove, saj se takrat zares sliši, kot da se njihov zvok poganja okoli zemljine osi. Njihove melodije nimajo kaskaderskih razsežnosti, vendar zvenijo modro in starešinsko, kot da v sebi nosijo stare neizrečene zgodbe. S fuzijo žanrov se najbolj igrajo kitare, ki klasične rockovske rife in melodije prelivajo v puščavski rock in tuareški blues, jih prepletajo z melodijami vzhodnejših dežel, se na trenutke razlezejo v mistično in ezoterično zvočno avro, včasih prevzamejo glavno vlogo, spet drugič pa se le prepuščajo perforiranju tolkal.

Album se začne s pesmijo Sur la Mer, v kateri Louies odide na dolgo pot čez morje. Zvoki oceana, mantrični rifi kitar in večglasno petje ustvarjajo zvočno mešanico drame in zena, v kateri lahko slišimo tudi rubab, lutnji podobno afganistansko glasbilo pod prsti Joachima, ki tu in tam igra tudi saksofon. Naslednja pesem spusti rolete in prinese mračnejše vzdušje, polno mistike, s plavajočimi vokali, škripanjem, subtilno elektroniko, vzhodnejšimi melodijami ter mističnimi in grotesknimi opisi Louiesovega potovanja. 

Tretja pesem napove vzdušje že z naslovom Positive Louies, tako zvočno kot vsebinsko, in čeprav je tudi ta posuta s puščavskim peskom, je na celotni plošči verjetno še najbolj rockovsko naravnana. Rockovska atmosfera se nadaljuje tudi v naslednjih dveh pesmih, ki pozitivnost prelijeta v mračno zvočnost psihedelije in stoner rocka, njuna besedila pa govorijo o smrti, obupu, sirotah, vojni, sužnjih in črnem soncu. Omenimo, da sta ti skladbi edini v angleščini, ostale so v francoščini. Mirage nas zopet prebudi z živahnejšimi ritmi, vsebuje pa tudi demo posnetke prejšnjega člana zasedbe in del komada Fugitive s prvega albuma Mesa. Zadnja pesem še posebej dobro razkriva plastenje Thibaudovega tolkalskega groova in Fabriceove ritmične asimetrije. S ploščo Loin des Terres se je zgodba o Leï in Louiesu zaključila, zasedba pa bo zaradi tega imela več svobode za raziskovanje svojega pripovedništva in zvočnosti na svežem listu papirja.

Žanrsko je bend skoraj nemogoče opredeliti, saj izumlja povsem lasten izraz, na kar verjetno vpliva tudi močna avtorska zgodba, ki jo pripoveduje z Loin des Terres. A čeprav je njihova glasba žanrski labirint, je daleč od razdrobljenosti. Vsak komad je poglavje zase, ki se z vsako naslednjo pesmijo logično nadaljuje, tako zvočno kot vsebinsko, saj dramaturško potovanje zgodbe sovpada z glasbenim vzdušjem. Od mračne zvočnosti do curkov svetlobe, od mistike do realizma, od melanholije do ritmov afriških držav. Zasedba se poglablja v svojo idejo in vizijo tako glasbe kot pripovedništva, jo razvija in raziskuje, njen največji atribut pa je morebiti ravno to fino lepljenje tako različnih vplivov in zvočnosti v smiselno celoto.