4AD, 2022

Kuščarjem podobna bitja, iskrive energije, ki švigajo iz oči, karirast plašč in odtenki sivine so se naselili v videospot za singel Lawn, ki je na začetku letošnjega leta razveselil vse, ki so pričakovali novo izdajo kantavtorice Aldous Harding. V nekem trenutku v videu s sadjem žonglira tudi Martin Sagadin, filmar slovenskih korenin, ki muziko projekta Aldous Harding pogosto okrepi z lastno vizualno podobo ali pa pri nastajanju videospotov vsaj kako drugače sodeluje. Estetika, o kateri se zdi, da je s to glasbo močno povezana, podkrepi vsesplošno čudaškost pojave avtorice, ki marsikomu buri domišljijo. 

Pod tem umetniškim imenom je svetovnemu občestvu znana Hannah Sian Topp, ki prihaja iz Aotearoe oziroma Nove Zelandije in je marca letos povila svoj četrti dolgometražec, naslovljen Warm Chris. Ustvarila ga je v sodelovanju z zasedbo glasbenikov, s katerimi pogosto muzicira in med katerimi se znajde recimo valižanski kantavtor H. Hawkline ali pa Jason Williamson iz Sleaford Mods. Warm Chris je sicer tretji album zapovrstjo, ki ga je pripravila pod okriljem založbe 4AD. Ta združuje številne uveljavljene ustvarjalke in ustvarjalce, kot so recimo Deerhunter, Big Thief, Tune-Yards ali pa The National.

Potem ko se je Aldous Harding leta 2014 svetu predstavila z istoimenskim prvencem, je v letih 2017 in 2019 na naslednjih dveh ploščah, naslovljenih Party in Designer, raziskovala svoj vokal in pesmopisje. Še bolj kot to pa je morebiti postajala vse bolj udomačena v svoji izraznosti. Če so v skladbah na albumu Party prevladovali preprostejše melodije in besedila z romantično tematiko, ki so se napletala v nežnosti glasu, je bil Designer v marsičem veliko bolj drzen. Na nek način je Harding to poenostavljeno uprizorila že z velikanskimi pokrivali, ki si jih je nadela v videospotih za pesmi z albuma. Pokrivala vseeno niso zasenčila njene telesne govorice in nenavadnega miganja, ki je do izraza posebej prišlo v videu za skladbo The Barrel. Tudi sicer je to ključni del njenih nastopov v živo – oder na primer zavzame s prodornim pogledom ali pa zasanjanostjo in kakšnim nepričakovanim pozibavajočim udrihanjem po skodelici, iz katere izvablja zvok.

Primer ekscentričnosti, ki seva iz njenega dela, je recimo skladba Zoo Eyes s plošče Designer. Poleg besedila, v katerem Harding izliva svoje srce, a to počne z naborom besed in prizorov, ob katerih se nam porajajo vedno nova vprašanja, močno udarijo tudi podobe iz videa. Te spominjajo na serijo Wilder Mann fotografa Charlesa Frégerja, v kateri so upodobljeni ritualno odeti divji možje iz različnih evropskih pokrajin. Počasi premikajoča se glasbenica pa v videu prepeva: »Prosi zame in prejel boš razkošni sejem.«

Marca letos je na plano prišel album Warm Chris, ki nam na prvi prisluh namiguje, da je plod svežih avtoričinih srčnih dogodivščin. Če zaupamo modrosti nekega komentatorja na YouTubu, ves album pravzaprav govori o prepovedanih strasteh. Hm … Kot je ob izdaji albuma zapisala glasbenica sama, »bo le čas pokazal, kaj je to pomenilo zanjo«. Posamezne pesmi z opevanjem določenih srečanj ali pa občutij slikajo njeno notrino, posebno moč pa nosi razpon njenega glasu. Z vokalom se igra, kot da bi v vsaki skladbi utelesila drugo bitje, drug del sebe. Četudi je to nakazala že v prejšnji izdaji, se na albumu Warm Chris, medtem ko na plano brbotajo vse te različice njenega glasu, še bolj očitno kaže, da je Harding nekakšen neizčrpen zvočni izvir.

Tako recimo v zadnji skladbi s plošče, naslovljeni Leathery Whip, lahko prisluhnemo, kako glas teče skozi nos, kako se razvlečeno zateguje, plasti in na koncu repetitivno ihteče izgovarja »pa pride življenje s svojim usnjenim bičem«.

Harding nam prepeva, »kako je malce starejša, a ostaja nespremenjena«, in nas zadene s kakšnim verzom, ki pravi, da »živi za reči, ki jih ima rada, in ubija tiste, ki imajo radi njo«. Ko nam na posluh tako iskreno odpira svoje srce, nas zamika, da bi razmišljali o osvobajanju, ki se ga avtorica tu in tam v besedilih tudi dotika. Mogoče prav kaj takšnega sporočajo odzivi javnosti na njeno delo, ko ji posameznice in posamezniki povejo, kakšen užitek je doživljati umetnost, ki jo deli neizprosno in neustrašno samosvoja osebnost. 

Mogoče pa je v tej glasbi in okoli nje privlačna ravno napetost, ki jo ustvarjajo dvojnosti, ki iz nje izhajajo. Aldous Harding je obenem odkrita in še vedno intrigantna. Muzika je hkrati prikupna in nelagodna, introspektivna in iščoča pozornost, mainstream in proti toku, zapeljiva in strašljiva, preprosta, a nepredvidljiva. Prav takšna, kot je recimo poteza v skladbi z naslovom She'll be coming round the mountain, v kateri spremljamo napev o osamljenosti in ljubezenski igri, o tematikah, ki prežemata celotno ploščo Warm Chris. Ob klavirju in godalih zvedavo prisostvujemo izpovednemu toku, si zamišljamo, kako sledimo srcu in prečimo goro … vse dokler na koncu ne zaslišimo »napravil_a si tako goro, da ne bo prišla naokoli …«.