Alessandro Cortini: Volume Massimo

Alessandro Cortini: Volume Massimo

Recenzija izdelka
27. 9. 2019 - 19.00

Mute, 2019

 

Pogovor z italijanskim multiinštrumentalistom in skladateljem pred njegovim nastopom na Sonici
 / 26. 9. 2019

Glasba, ki jo je Alessandro Cortini pod svojim pravim imenom začel objavljati leta 2013, za italijanskega multiinštrumentalista in skladatelja ni bila prvo soočenje s solističnim ustvarjanjem. Ni pa nobenega dvoma o tem, da ga je pet - oziroma zaradi trilogije Forse – sedem plošč, ki jih je objavil od takrat, naposled uveljavilo kot samostojnega avtorja. Čeprav je že pred tem objavljal solistične plošče pod različnimi psevdonimi in deloval z drugimi bendi, je bil od leta 2004 naprej znan predvsem kot klaviaturist zasedbe Nine Inch Nails. Ampak, če so te plošče vsaj površno delovale kot Cortinijev hobi program, s katerim si je krajšal čas med turnejami z industrial zvezdniki, od leta 2013 naprej ni dvoma o tem, da se je solističnega ustvarjanja lotil zelo resno, čemur navsezadnje pritrjujejo tudi odzivi glasbenih poznavalcev. Po več kot dvajsetih letih življenja in delovanja v Los Angelesu se je pred nedavnim, zato, da bi bil v bolj neposrednem stiku z glasbenimi somišljeniki, celo preselil v Berlin. Selitev mu je na stežaj odprla vrata na (evropsko) avantovsko festivalsko prizorišče in mu ponudila priložnosti za zanimiva sodelovanja. V obdobju med izidom prejšnjega in novega solističnega albuma je denimo že objavil dve plošči, ki ju posnel z Merzbowom in Lawrenceom Englishem, kar je lepa potrditev tega, da se noče zapirati v mehurček. Rad raziskuje in preizkuša nove stvari, kljub temu da tudi z novo ploščo Volume Massimo to ni takoj očitno.

Tisti, ki spremljajo njegovo kariero, Cortinija poznajo predvsem kot mojstra sintovske glasbe, toda sam pravi, da je bila njegova prva ljubezen kitara. In ker so ga v najstniških letih navduševali kalifornijski rockerji, ni naključje, da se je odločil za študij kitare prav v Los Angelesu. No, ker ga je kitara začela vse bolj omejevati, ga je že pred koncem študija začela zanimati (računalniška) elektronska produkcija, ki jo je pozneje tudi poučeval, nato pa so ga povsem očarali stari, vintage analogni sinti; kot poudari sam, tudi zaradi plošče Kid A, na kateri so Radiohead veliko eksperimentirali s temi napravami. Največja prelomnica se je zgodila leta 2004, ko se je preko avdicije najprej kot koncertni klaviaturist pridružil zasedbi Nine Inch Nails in z njo na poznejših ploščah nato začel sodelovati tudi kot soavtor. Ja, tudi control freak Trent Reznor je v Cortiniju našel izvrstnega sodelavca, ki mu lahko popolnoma zaupa. Opazili so ga tudi člani kultnih sintpoperjev Ladytron, ki so ga kot koproducenta povabili k sodelovanju pri ploščah, objavljenih konec prejšnjega in v začetku tega desetletja. Takrat se je intenzivno posvetil tudi solističnemu ustvarjanju, ki se je raztezalo vse od elektronskega pop projekta SONOIO do minimalističnega techna pod imenom Skarn. Drobce vseh teh raznoterih izkušnj pa je leta 2013 nato povezal v nov, ambientalen, minimalističen izraz in glasbo začel objavljati pod svojim pravim imenom.

Takšnemu izrazu ostaja zvest tudi s ploščo Volume Massimo, kar pa ne pomeni, da se ponavlja. Tudi ta namreč ponudi celovito, premišljeno in lepo zaokroženo celostno izkušnjo, ki se že na prvi posluh loči od avtorjevih ostalih plošč. Za razliko od predhodnice Avanti, ki jo je konceptualno osmislil okoli dedkovih video posnetkov njegove družine, za novo ploščo tokrat ni iskal specifičnih premis. Sam pravi, da naj bi bil tokrat koncept kar zvok sam in to mu lahko mirno verjamemo. Volume Massimo je brez dvoma njegova zvočno najdinamičnejša in bogata plošča, ki poslušalca potopi v srčiko sintovskega zvoka, kjer vsak posamezen šum in prasket analognih sintov postane ključen gradnik glasbe. Zdi se kot, da bi Cortini na prafaktorje razstavil vse v sintih skrite zvočne palete in jih nato povezal v osupljive zvočne plasti in teksture, v katerih je tokrat še bolj izpostavljena subtilna melodika. Novost je tudi močnejša prisotnost kitare, ki najpogosteje odigra vlogo dodatnih zvočnih plasti, priložnostno pa zaživi tudi v bolj definiranih, bodisi kozmičnih motivih, avantovskem strunskem dronanju, ali pa celo v psihedeličnih pobrenkavanjih, ki se slišijo, kot bi jih odigral kakšen ostarel sanfranciški hipi. Kljub tem posamičnim skokom v preteklost, vključno s sintovsko melodičnostjo, ki sem in tja v spomin prikliče Vangelisa, pa Cortinijeva glasba nikoli ne izpade oguljeno in stereotipno. Tudi takrat, ko se približa raznim reminiscencam, je to zato, ker se zdi, da skladba prav to potrebuje. Razpoloženjsko plošča ponudi že znane Cortinijeve atribute, kot so dramatičnost, epskost in cinematičnost, ki še posebej v skladbah s poudarjenimi kitarskimi linijami prej spomnijo na postrockovko znanost kakšnih Godspeed You! Black Emperor kot pa na albume sintovskih zanesenjakov. Ampak naj se ne sliši narobe – Volume Massimo je zaradi zanimivih producentskih posegov pa tudi zaradi bogatega sintovskega zvoka najprej izvrstna plošča elektronske glasbe. Če in ko priložnostno spomni na Cortinijevo preteklo delo, pa ji to prej koristi kot škodi.

Jutri se bo Cortini v okviru festivala Sonica z novim audiovizualnim setom predstavil tudi v ljubljanskem Lutkovnem gledališču na Odru pod zvezdami.

 

Alessandro Cortini - BATTICUORE
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness