Matador, 2017 

Francoski filozof Gilles Deleuze je nekoč nekje napisal, da v naši univerzalni shizofreniji vselej potrebujemo razloge zato, da verjamemo v naš svet. V tej luči se zdi, da Algiers, ameriško-britanski kvartet, ki jih je kolega Peter Recer označil za »v moderno produkcijo ujete drobce glasbene zgodovine, podane skozi gospelsko gorečnost«, na svojem drugem, vseskozi ambicioznem, skorajda megalomanskem albumu The Underside of Power podajajo predvsem v neskončnost kotaleč se seznam razlogov, zakaj nad njim obupati.

Izdaja, ki so jo številni glasbeni mediji uvrstili med najprodornejše protestniške albume lanskega leta, je bila v PR tekstih označena za kljubovalen glasbeni odgovor na grožnje vse bolj razširjenega, vse bolj institucionaliziranega rasizma, policijskega nasilja, distopičnih projekcij in hegemonskih struktur moči v globalnem sistemu. Seveda ni šlo mimo brexita, Trumpa in celotne parafernalije globalne politike v shizofrenem letu 2017. In četudi je The Underside of Power prežet z metaforično napetostjo, ki smo jo in jo ob pretresljivih globalnih dogodkih doživljamo na individualni ravni, pa simultano v nas sproža pomisleke na učinke tovrstnih godb v sodobnem svetu. Kolikor je njihova protestniška izraznost lahko pristna, aktivistična in resnicoljubna, prav toliko je prezenten občutek, da gre tu za hiperestetiziran spoj estetik post punka in novega vala, gospela, industriala ter drugih aktualnih žanrskih pritiklin in da vse skupaj meji na kič.

Od udarne uverture in enega nosilnih komadov albuma Walk Like a Panther, ki instrumentalno morda asociira celo na Death Grips, pa do epiloga The Cycle/The Spiral, Time To Go Down Slowly, nekakšne pohitrene emulacije prepoznavnih klavirskih akordov in glasu klasik Raya Charlesa …, poslušalca vseskozi impresionirajo kompozicijska dodelanost, virtuoznost na instrumentih, produkcijska večplastnost, poudarki na detajlih ter seveda bohotni vokalni aranžmaji. Album tako preveva sterilno, skoraj akademsko vzdušje, skozi katerega je kurčenje čez pizdarije sveta podano na način protest song dikcije, ki bolj spominja na artikuliran esej iz politične teorije kot na vibrirajoča grla razjarjenih delavcev pred vrati tovarne. Na pomisleke, da Algiers na trenutke izpadejo celo preveč brihtni, naletimo tudi v drugih recenzijah. Toda če je pri teh pretirana intelektualiziranost navezana na zmanjšan potencial za nagovarjanje širših množic, se v našem primeru zdi razmisleka vredno predvsem vprašanje ciljne publike tovrstnih, na teoretsko preudarnem podajanju vsebine osnovanih godb.

V svojih ambicijah se The Underside of Power v metaforičnem smislu tako manifestira kot dodelana gospel punk opera za delavski razred. Toda vemo, da je opera institucija meščanske družbe. Ne da bi se spuščali na področje teorije, naj izpostavimo, četudi je termin v teoretskih krogih danes še kako problematičen, da gre pri tovrstnih protestniških albumih predvsem za vprašanje razreda ciljne publike. Ne gre se sprenevedati, da Algiers nagovarjajo razjarjene ljudi na minimalcih. Bolj gre za neko fiktivno množico, recimo ji razmeroma izobražen srednji sloj prebivalcev urbanih središč. In tako se znajdemo pred nekakšno tavtologijo, ko bend z protestniškimi vsebinami nagovarja publiko, ki glasbo konzumira na potrošniški ravni, ki sporočilnost ponotranja na ravni samoopravičevanja, češ poslušam uporne pesmi, zato sem uporen … Protest se proda, glasbenik živi, poslušalec je opran krivde pred odgovornostjo, krog glasbene industrije je sklenjen in silovito gomazi naprej.



Priznali bomo, da smo se benda lotili zares ostro in namensko zavzeli še bolj moralistično držo od njihove. Vendarle pa nas podobne misli omrežijo tudi denimo ob lanski, visoko čislani izdaji britanskega wunderkinda Benjamina Clementina I Tell a Fly. Kolikor je lahko konceptualni album o prekletem sirskem mestu Alep in begunski krizi za zahodnega poslušalca tragičen zalogaj z obljubo katarze, toliko je tu pomislekov o samonamembnosti tovrstnih izdaj. Te v resnici žarometov ne usmerijo na izpostavljene probleme, temveč na izvajalca oziroma izvajalko samo.



Vseeno pa na The Underside of Power kvartet s prodornim Franklinom Jamesom Fisherjem na vokalu vsaj na instrumentalni ravni postreže z nedvomno aktualno, artistično dodelano ter produkcijsko navdahnjeno in koncizno nabirko dvanajstih skladb. Edini kolikor toliko soroden projekt, ki pride na misel, so intrigantni avantmetalci Zeal and Ardor. Med vrhunce plate moramo vsekakor umestiti bangerski singel Cleveland in hipnotično balado Hymn for an Average Man. Preostanek skladb v svoji slogovni razpršenosti kot celota morda deluje nekoliko zmedeno. Toda obenem bendovo spajanje gospelovskega etosa oziroma duha južnih ZDA, jedkih estetik industriala, ritmične in riffovske udarnosti post punka, vse ovito v neko namišljeno pop patino z momenti kiča, deluje sveže in aktualno. Zato se nadejamo njihovega nastopa prihodnjo sredo v Katedrali Kina Šiška, kjer bodo z domačim afrobeat orkestrom Nesesari Kakalulu in britanskimi zvezdniki Young Fathers otvorili festival MENT Ljubljana 2018.