Alison Cotton: Engelchen
Rocket Recordings, 2024
Tokrat predstavljamo zvočno interpretacijo zgodbe o Idi in Louise Cook, sestrah, ki sta v tridesetih letih prejšnjega stoletja par deset judovskim beguncem pomagali pobegniti izpod primeža nacistične Nemčije. Sestri Cook sta bili navdušenki nad opero in sta potovali po Evropi z željo, da bi v živo prisluhnili svojim najljubšim izvajalcem. Preko ljubezni do opere sta spoznali romunsko pevko in njenega zakonca dirigenta, ki sta sodelovala pri pomoči beguncem, in se zapletli v tihotapljenje dobrih ljudi, ki so želeli pobegniti iz svoje države. Britanija judovskim prebežnikom takrat ni bila najbolj naklonjena in je od njih zahtevala finančno sposobnost, po drugi strani pa jim je bilo iz svoje države prepovedano odnašati kapital. Sestri Cook sta tako potovali s praznimi kovčki v eno smer in s polnimi nazaj v Anglijo. Zgodnja otroška leta sta preživeli v Sunderlandu, v kraju, od koder prihaja tudi Alison Cotton. V Londonu živeča britanska violistka, pevka in skladateljica ter članica dua The Left Outsides se je na novem albumu Engelchen, kar v prevodu pomeni angelček, poklonila sestrama Cook in njuno zgodbo, ki je ganljiv prikaz poguma in predanosti v težkih časih, povzela v glasbeno stvaritev. Konceptualni album, ki predstavlja četrti solo studijski izdelek Alison Cotton, je sredi marca letos izšel pri britanski založbi Rocket Recordings.
Album otvori komad We Were Smuggling People's Lives, ki s svojimi skoraj dvajsetimi minutami zapolni polovico minutaže albuma. Oblikujejo ga orgelski droni, prepleteni s prostorskimi posnetki, temnim tonom viole in večglasnimi vokali. Ti so odpeti popolnoma brez besedila, zgolj resonirajo na samoglasnikih in skupaj s preostalimi glasbenimi elementi vzbujajo občutke usode in tesnobe, ki preslikajo nevarno početje sester. Že v prvem komadu Cotton predstavi zanimivo rabo tolkalnih inštrumentov, ki na plošči niso primarno v namenu ritma, temveč prej učinkov, ki poglabljajo ozadje celotnega koncepta albuma. Tako denimo v komadu We Were Smuggling People's Lives slišimo vojaškemu maršu podoben ritmični motiv, ki se sčasoma sprosti v ritem, spominjajoč na bitje srca.
Prvemu komadu, ob katerem ne moremo mimo misli, da lahko zaradi dolge minutaže, ne pretirano razgibanega zvoka in težkega ozadja zgodbe poslušanje postane nekoliko zahtevno, sledi kratek vokalni komad, ki z drugačnimi glasbenimi sredstvi prekine enoličen zvok, toda hkrati nadaljuje karakterno vzdušje prvega komada. Vokali so v tej skladbi še vedno grajeni zgolj na samoglasnikih in so z besedilom prvič opremljeni v naslednjem, naslovnem komadu Engelchen. Z besedami spomni se obrazov tistih, ki so padli, toda misli na vse, ki smo jih rešili Cotton prikaže svetle in temne plati neustrašnega dela Ide in Louise Cook.
Louise naj bi prav zaradi obžalovanja, da s sestro nista pomagali še več ljudem, zažgala velik del njune korespondence, kar je bil glavni navdih za skladbo The Letter Burning. Drugo polovico albuma tako prevzame vzorec različnih načinov uglasbitve komadov, ki v nas vzbuja več radovednosti in vsaj malo razblini pomisleke o preveč monotonem končnem zvenu albuma. V komadu Crépuscule glasbenica parafrazira istoimensko arijo francoskega skladatelja Julesa Masseneta. Eno najljubših arij sester Cook Alison Cotton izvede v angleškem prevodu in znatno zmanjšanem tempu. Tik pred koncem plošče slišimo še kratek intermezzo solo viole, preden se album izteče v v celoti enoglasno odpet komad Engelchen Now. V njem Alison Cotton aktualizira tematiko albuma in se na podlagi pogovorov z begunci, ki trenutno prebivajo v Angliji, v besedilu sprašuje, kaj se je v odnosu do njih v slabem stoletju pravzaprav spremenilo. Album lahko v današnji čas postavimo tudi zaradi nehumanega razčlovečenja ljudi, glede na tematiko albuma, ironično, s strani judovske države. Obdelava albuma je zato vse prej kot preprosta, toda razsvetli lahko zavedanje, da obstajajo poti pomoči, in še enkrat spomni, da je glasba lahko sredstvo, s katerim je moč izraziti osebni pogled in občutke na nepravična zgodovinska in aktualna dogajanja.
Tokrat ga je Alison Cotton na ploščo izlila z organsko zmesjo različnih zvočnih parametrov, prepredenih z baročnimi elementi od začetnih homofonih do polifonih gibanj, ki so najlepša, ko se prepletajo v melodijah vokala in viole. Viola včasih pod vokalom prevzame tudi nizko linijo, ki kljub neakordični spremljavi spominja na basso continuo, še en gradník, ki je zaznamoval glasbo v obdobju baroka. Engelchen je tako muzikalno in konceptualno lepo zaokrožen album, ki prevede zgodbo sester Cook v glasbo tako, da smo se ob čuječem poslušanju sposobni vživeti v mračno obdobje tistega časa in se poistovetiti s sestrama. Morda glede na njuna dejanja in drzna značaja vendarle pogrešamo nekaj več zvočnih presenečenj, ki jih, iskreno, pogrešamo tudi v drugih solističnih izdelkih Alison Cotton. Glasbenica na plošči Engelchen še naprej sledi svojemu temačno melanholičnemu neofolkovskemu izrazu, ki spaja tradicionalne s sodobnimi folk prvinami, ter podobnim naborom inštrumentov in značajev.
Dodaj komentar
Komentiraj