All The Saints in njihov prvi dolgometražec Fire On Corridor X so bend oziroma plošča, okrog katerih oziroma katere se bodo kresala mnenja o tem, ali gre za neke vrste revival, kopiranje že slišanega ali pa ima trio iz Atlante tendenco pokazati kaj novega. Plošča je izšla lani pri Killer Pimp, indie orientirani založbi iz Bostona. Ta ima na grbi tudi prvenec eksperimentalnih A Place To Bury Strangers z enakim naslovom, do zdaj pa je v štirih letih obstoja izdala nekaj elektronsko hrupnih plošč manj znanih zasedb. Protiutež, ki bi govorila v prid All The Saints, je dejstvo, da jih je že dlje spremljala priznana čikaška založba Touch And Go!, ki je v svoji štali imela „plemenite živali“, kot so Butthole Surfers, Big Black, Jesud Lizard, in druge dirkalne ali vlečne konje.

Ta je namreč Fire On Corridor X novembra znova izdala na vinilu in v obliki mp3-albuma. All The Saints, ki imajo za sabo že EP s sedmimi komadi, so zdaj na tržišče brcnili intriganten, ne pa tudi povsem inovativen album. „Vsi svetniki“ so si namreč drznili poseči v zgodovino in storiti greh tako imenovanega kopiranja glasbe, ki bo v primeru, da na sledečem albumu ne bo začutiti dodatnih glasbenih priveskov, veljal za smrtnega.

Album je ime dobil po odseku avtoceste, ki povezuje Alabamo z Misisipijem oziroma rodni kraj tria z Atlanto, glasbenim središčem ameriškega juga, ki ga včasih omenjajo tudi kot „New York of the South“. Basist Titus Brown, bobnar Jim Crook in vokalist ter kitarist Matt Lamberts so se v omenjenem mestu sicer zavohali, vsi pa prihajajo iz Alabame. Moči so združili v koheziven, a hkrati variabilen album, ki je posnet brez presledkov med komadi, tako da ima poslušalec občutek poslušanja izvedbe v živo ali enega samega dolgega komada. Počasno meditativno brenčanje kitar, ki končuje eno pesem, načenja drugo in se nadaljuje v kolizijo s hrupom, kjer inštrumenti tekmujejo med seboj v glasnosti. Najmočnejši vpliv na tolpo iz Atlante je vsekakor pustila britanska scena v zatonu osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Tako imenovani brit pop, manchesterski lobi, zgodnji The Verve, My Bloody Valentine in predvsem The Ride, čutiti pa je tudi primarne Smashing Pumpkins in soničnost Jesus And Mary Chain. Na anglofilijo nakazujeta s samim imenom kar dva komada – swansovsko sabbatovski Sheffield in akustična folklora Leeds – čeprav so ciljali na mesti v Alabami. Glasba, ki jo prezentirajo, je zatišje pred neurjem. Kitarske strele v naslednjem trenutku takoj zanetijo ognjeno nevihto, ki jo spremlja bobnajoče grmenje ritem sekcije, že po dveh minutah pa se znajdemo v zavetju toplega doma. Za dežjem vedno posije sonce in obratno je formula tega albuma. Pogosta uporaba kitarskih efektov ter kakofonija počasnih in hip zatem eruptivnih tektonskih premikov je njihov zaščitni znak. V nadzemeljski atmosferi lebdi floydovski vokal, ki te posrka v globočino meglic in te kot glas siren vodi v odmevno akustiko podzemnih jam, kjer se soočiš s hrupom distorziranega kitarskega zidu in jeznega južnjaškega ritma drdravega hard rocka s ščepcem mastnega grungea in počasi valjajočega se stone rocka. Veliko hrupa, ki ga povzročajo le trije – in te je pod svoje okrilje vzel Ben Allen, ki je produciral tudi izdelke nam znanih Animal Collective in drugim znane Cristine Aguilere! Med presežki velja omeniti Regal Regalio, grungeovsko stonersko numero, ki ima v refrenu reklamno inkorporirano ime benda, in Outs, skoraj sedemminutno mantro, v kateri dosežemo stanje lirične hibernacije.



Strnitev bi zvenela nekako takole: prvenec All The Saints nakazuje kapaciteto, ki se kakšnim luknjam praznega hoda izmakne, kakšnim pa tudi ne. V smeri širjenja obzorja ne ponujajo nič presenetljivo novega, ni ekstra presežkov, skratka nič takega, česar nismo videli že leta 1990 na koncertu The Ride v K4 ali pred leti v Channel Zero na japonskih Mono, ko so hkrati cveteli češnjevi vrtovi in padale atomske bombe. Ostaja pa jim veliko prostora za napredek in šele naslednja plošča bo pokazala, če bo testo „Vseh svetnikov“ voljno za gnetenje tudi v bodoče.