Amazondotcom: War Bride (Subreal, 2021)

Po prvencu Mirror River se v naše zazankane sluhovode z EP-jem War Bride vračajo zvočne oblike v Los Angelesu nastanjene producentke Leyle Fasse, bolje poznane kot Amazondotcom. S predhodno izdajo je ta vzpostavila lasten zvočni teren, z najnovejšim kratkometražcem pa svojo distinktivno glasbeno produkcijo razvija dalje pri založbi Subreal, ki jo glasbenica vodi skupaj s Sietom Catorcem. 

Po virtualni ekspediciji po Leylinih glasbenih stopinjah se moramo za hip obregniti ob žanrsko oznako deconstructed club, s katero naj bi bila pojasnjena zvočnost njenih unikatnih postdubstepovskih izdelkov. Tako široko zastavljen okvir zameji njeno specifično rahločutnost, zato nam nekajstopinjski obrat proč od konvencionalne rabe omenjenega pojma z njegovo pomočjo, a vseeno mimo njegaizriše avtoričino lastno doživljanje zvočne infrastrukture narave, mesta in klubske glasbe. Albuma War Bride namreč ne izkusimo le z zajebanim poslušanjem agresivnih ritmičnih zasukov, začinjenih s sempli mitraljeza, ampak je v primerjavi s širokim naborom zvočno nasičenih izdelkov, ki odgovarjajo »klasični«klubski glasbi zadnjih treh desetletij, že mejno kontemplaciji namenjen izdelek.

V primerjavi s predhodnikom Mirror River, ki se je materializiral v skupku organskih oblik, na EP-ju War Bride izstopa minimalistična paleta bolj rezkih zvočnih elementov. Ti pa nas ne posilijo kot nekakšna mašila, ki poskušajo posnemati podobe postindustrijskega okolja. Leyla se med ustvarjanjem komadov dejansko premika po prostoru in posluša, kako zvenijo iz različnih kotov, kar gotovo pripomore k občutku dinamike in polnosti, ki ga album sproža kljub že omenjenemu minimalizmu. Leyla ne ustvari ničesar samo zato, da bi prostor nasičila, pač pa prostor deformira, zgnete in zgradi. Pri tem pa nikoli ne preneha biti medij. 

Tako ji uspe pričarati tudi tisti sentiment, ki nas v celoti prežema ob prehajanju med dvema svetovoma; med klubom in domom, javnim in intimnim, realnim nasiljem in upanjem. Dihotomija prehajanja se namreč kristalizira v zaokroženo celoto, v nekakšen realen imaginarij, s katerim bi na primer ob poslušanju glasbe v klubu odplavali ven iz njega, da bi dejansko videli in slišali, kje smo. Kot najbolj oprijemljiv primer tega lahko izpostavimo komad LA Fiction, v katerem sempli mestnega vrveža v družbi subtilnih melodij dejansko nadomeščajo nekatere koračniške elemente, čeprav v širšem ne gre za zven specifičnih elementov, ampak za kombinacije, ki prostorsko umeščajo tako poslušalca kot sam album v kontekst specifičnega časa. 

Skratka, album je primeren za klubsko in domače poslušanje, ob katerem lahko plešemo tudi le z lastnimi občutki, ki določajo to vmesno življenje med glasbo in brezosebnim, zbirokratiziranim vsakdanom. Morda bi ga lahko po občutku doživljanja hkratne čarobnosti in priklenjenosti na plesišče ali pločnik postavljali ob bok tudi kakemu Skee Masku in Djrumu. Vsekakor pa uspešno (po)ustvari izkušnjo sladko-grenke vključenosti v klubsko življenje, po globokem poslušanju zadnjega komada Body and Soul pa sploh nismo več povsem prepričani, ali se je ta zares zgodil ... 

+ 

Key Ratio: nevernotnow_002 (nevernotnow, 2021)

V drugem delu tokratne Tolpe se selimo v nemško prestolnico, v kateri je nastanjen eden izmed akterjev tamkajšnje underground scene. Tokrat predstavljamo producenta, ki na naših valovih še ni vibriral, čeprav je Ankur Sood v podobi Sharad Sooda Slovenijo že obiskal, ko je leta 2019 prvič nastopil na festivalu Drops, letos pa se nam je tam predstavil še z novim projektom ali bolje rečeno s še enim alter egom. Key Ratio je nekakšen odgovor na večletni proces iskanja identitete in glasbenega izraza, ki bi odseval njegovo raznovrstno vključenost v svet plesišč in predstavljanja elektronske glasbe. 

Poleg produkcije glasbe ima umetnik za seboj tudi dolgoletno prakso organiziranja klubskih dogodkov in manjšega festivala Freaqs Of Nature, ki ga glede na žanrski eklekticizem upravičeno lahko označimo za enega bolj diverzitetno naprednih projektov na področju elektronskih dogodivščin. Festival je namreč ponujal vse od psytrancea, ki je bil tudi Ankurjeva vstopna točka v elektroniko, pa do techna, breakbeata, drum'n'bassa, IDM-a ter eksperimentalne glasbe, in takšen nekako ponujal vpogled v današnji čas, ko se žanri pretakajo en v drugega. 

A zgodba festivala se je končala ravno takrat, ko je leta 2017 dosegel sloves, ki bi zahteval večjo in posledično bolj komercialno usmerjeno produkcijo. Zdi se torej, da Ankur bolj sodi v tisto skupino berlinskih ustvarjalcev, ki sceno oblikujejo z obrobja in se z namenom nadaljnjega razvoja zvoka ne obračajo skladno po že ustaljenih estetskih smernicah. Lahko bi rekli, da jo spreminja in napoveduje po načelih notranjega občutka, ki je sicer neločljiv od njegove lastne zgodovine odkrivanja glasbe. 

Album nevernotnow_002 je torej produkt obrata proč od ustvarjanja namensko plesne glasbe. Z istim razlogom pa je Ankur s svojo punco Naty Seres, sicer redno rezidentko v slavnem Berghainu, in prijateljema Mad Zachom in Nathanielom S-om, ustanovil tudi založbo nevernotnow.

Nevernotnow__2 postreže s štirimi komadi, med katerimi morda najbolj izstopata Loosing Path, v katerem slišimo vzvratno posnete Drakove vokale, in komad Jugaad, pri katerem je kot vokalistka sodelovala Ankurjeva prijateljica Kiss Nuka. Kot celoten izdelek album inspiracijo črpa iz old school breakbeata, tistih »starih dobrih« časov rejva, hkrati pa potrese z r'n'b-jevsko nežnostjo. Kot tak je torej eden izmed tistih, ki se vrača v preteklost, da bi poiskal izgubljeno ljubezen novih generacij. 

Ta obrat je sicer tudi precej logična posledica, če pomislimo na berlinsko milenijsko sceno, ki je v zadnjih letih svojo identiteto gradila predvsem na ekstremni plesni glasbi, medtem pa v okviru manjših dogodkov narašča potreba po sentimentalnejših eskapadah. In ta morda razkriva, da se tudi pod površjem še tako zagrizenih alternativcev po vsej verjetnosti skriva nekaj popa in da je bila bližnja zgodovina plesne glasbe odmik od tega, kar (je) v naši izpraznjeni sodobnosti zares manjka(lo).