Motvind Records, 2023

Za pričujočo zasedbo glasbena kritika rada poudari, da predstavlja »novo« norveško godbo. Če hoče s tem povedati, da se je mladina odmaknila od dodobra uveljavljenega in znanega mojstrenja v free jazzu in postboperskih pretenzijah, to pač ne bo držalo, saj smo s severa že poprej prejemali obilico folk elementov, da o znatnih odmerkih etiopskih in brazilskih godb niti ne izgubljamo besed.

Nekaj pa je med študiozno novo generacijo, ki se je zbrala v združenju Motvind, le opazno drugače: izrazita medsebojna solidarnostna igra, pri kateri ima družbena, skupnostna naravnava tudi močno, precejkrat eksplicitno aktivistično noto. Motvind s svojim festivalom, publikacijo, obilico zasedb in nevsiljivih, a spretno povedanih manifestov ljubezni in veselja do glasbe daje vtis, da imamo – po dolgih desetletjih – opraviti z muzičisti in muzičistkami, ki zvenijo natanko tako, kakor tudi živijo, predvsem pa ne morejo drug brez drugega. Celo skrivnosti znajo obdržati zase.

Pri tem ni več bistveno, ali jim je ta polet z razprto in zaupljivo pedagoško noto omogočil norveški jazzovski šolski sistem, ki je navsezadnje že davno upravičil svoj sloves, ampak nas prej zanima, kam vse lahko ta življenjska igra oziroma vrhunska improvizacijska veščina pripelje tako protagoniste kot seveda tudi poslušalstvo. Pristop je jasno razviden tudi s tegale studijskega albuma – robovi so zdaj pa zdaj povsem odprti ali robustni, uvodne atake so na lepem postavljene nekam na sredino štiklov, se abruptno prekinejo, swing in vtis mogočne orkestralnosti se utegne pojaviti tako rekoč »iz nič«, kar nas znova opomni na Sun Raja in njegovo bando, z druge strani pa prejmemo obrat: zgledno urejeno in aranžirano gradivo.

Po koncertni plošči in drncu skoz raznolike oblike skupnostne igre, po enem studijskem albumu tako dobimo nekaj povsem novega, a hkrati že spet eno in isto. Kakor so se poprej s posnetkov sporadično oglašali indijska godba, kvarteti, kvinteti, posvetila LeRoyu Jenkinsu in Josephu Jarmanu, okrušeni Olivier Messiaen in duh Dona Cherryja, tako zdaj, ko je ansambel s svojim enkratnim glasom obogatila pevka Sofie Tollefsbøl, prejmemo dvoje starodavnih angleških oziroma keltskih ljudskih pesmi, poleg tega pa denimo neženiran boogie, že znano solistično vpetost v kolektiv in pozavnistov pesniški momentum.

Album pa vnovič ne ponudi čisto nobene oprijemljive reference za živ nastop. Z odra lahko namreč tudi ta hip, v tednih po izidu, prejmemo – kakor da bi se izvajalke in izvajalci sicer preveč dolgočasili – povsem drugo gradivo in dodobra, tudi sproti, instantno prearanžirano štreno. Tako je na začetku meseca, ko je zasedba v berlinskem klubu Quasimodo zaključila 60. Jazzfest, občinstvo, ki ji je jedlo iz roke, poleg venčka soul klasik prejelo tudi slavni alter hit Art Ensemble of Chicago – Theme of Yoyo. Vse je bilo odigrano suvereno, strastno, predano, kot da gre za življenje in smrt, s posebnim poudarkom na spiritualnih in transcendenčnih nadrobnostih in z rahlim, ne pretiranim besedičenjem za vezivo. Toda najsi gre za njihove koncerte, ki smo jih pri nas spomladi – v mariborskem Narodnem domu, klubu Gromka in goriški Mostovni — prejeli prej kot večina drugega sveta, ali pa za posnetke, obvelja, da je študioznost tiste sreče, ki je v jazzu (sploh dandanašnji) sila redka: glavnina je opravljena že s tem, da gre čisto zares za srečne istomišljenike, ne pa za udeležbo, zbrano in angažirano s strani ali občasno.

Vseprežetost je očitna in paradigmatska, zatorej velja v našem okolju, kjer ima izraz ansambel izrazito negativno konotacijo in z njim označujemo prejkone narodnozabavne skupine, še posebej poudariti, da ensemble v francoščini pomeni kratko malo: skupaj. Andreas Røysum Ensemble deluje kot komuna, a takšna, ki je nenehoma odprta tudi navzven: Marthe Lea ima svoj bend, basista Christiana Meaasa Svendsena in altistko Signe Emmeluth poznamo (vsaj) iz Circusa, ki ga vodi Paal Nilssen-Love, z goslačem Kjorstadom ima Røysum trio Miman. Tačas je, ne pozabimo, Røysum z bratoma Drašler v svoji ljubi Bistrici ob Sotli izdal tudi album BorderlessSoutheastofTheNorth. Album, o katerem je govor zdajle, pa bo pri nas – tudi na vinilu – na voljo v distribuciji bistriške založbe Non-Aligned Music.

Røysum je vodja bande, a obenem to nikakor ni. Njegova sloka pojava in odrezave geste na odru utegnejo med poslušalstvom zbuditi strah, ko pogleda srepo in zapreti z dlanema, oblikovanima v živalsko čeljust. A kaj, ko se hip zatem že nasmehne in spremeni v krotko, nedolžno figuro. Z identično dialektiko je ta visokorasli gnom, šaman in kontraguru konsistenten tudi v zvočni podobi. Ostri zamahi kdaj pa kdaj pokažejo vstope, odrežejo ali podaljšajo izvedbo, toda tam proti sredini nastopa se stvari začnejo odvijati radikalno drugače. Røysumov položaj namreč spontano in neženirano prevzamejo drugi tovariši, tovarišice, in zazdi se, kakor da se zaporedja in celo sama forma rojevajo sproti in docela kolektivno, kot nekakšno nezavedno kolobarjenje po neskončnem mnoštvu muzik, ki se utrnejo najboljšim prijateljem in prijateljicam kot med kakšno intimnejšo seanso. Mysterier so po norveško skrivnosti — tako skrivnosten ostaja jezik poezije v prvem komadu, takšne so interne šale v nekaterih naslovih, skrivnostna so, navsezadnje, pota, po katerih se tkejo in pletejo kompozicije ter samo vprašanje, zakaj prejmemo na albumih ravno te in takšne.

Kot je spomladi zapopadel kolega Luka Hreščak, »jazz za [Andreas Røysum Ensemble] ni gola estetska dispozicija, temveč temeljna oblika početja in bivanja. V kontekstu pričujočega ansambla zapazimo [...] predvsem tisto povsem svojsko glasbeniško vitalnost, ki se poganja z danostmi zdajšnosti in ki absolutno preseže kakršnekoli retrofetišistične sentimente«. Naj nas še dolgo napaja s posebnim pogumom in dovolj noro svežino!