ANDREW MARLIN: WITCHING HOUR

Recenzija izdelka
9. 3. 2021 - 19.00

Tanyard Branch Music, 2021

 

Za vse ljubitelje ameriškega folka bo današnja Tolpa prava poslastica. Poslušali in govorili bomo o kompozicijah Andrewa Marlina, multiinstrumentalista, pevca in producenta, ki deluje v Chapel Hillu v New Yorku in je znan predvsem iz folk glasbenega dvojca Mandolin Orange. Čeprav se ga drži sloves dobrega in nadarjenega tekstopisca, je njegova nova februarska izdaja Witching Hour v celoti instrumentalna, vendar zato nič manj izpovedna. Marlin pravi, da je v instrumentalih celo našel neko širšo pripovednost in asociativnost. Besedila poslušalcem ponavadi orišejo neko že zapisano zgodbo, odeto v glasbeno obleko, pri instrumentalih pa si zgodbo poslušalec v širšem kontekstu lahko ilustrira sam. 

Witching Hour je zvočni zapis Marlinovih zadnjih dveh let, ki ju je zaznamovala predvsem njegova novopečena očetovska vloga. Tako se je velik del albuma rodil ob zibelki njegove hčerke Ruby, protagonistke črno-bele naslovnice izdaje. Barviti instrumentali tudi brez besedil izražajo paleto občutkov, od tistih težkih in sestavljenih emocij do počutij, ki so del človekovega vsakdana, od zasanjanih in nostalgičnih melodij, pa do plesnih in energičnih pesmi. Za skladbe pravi, da jih je večinoma pisal pozno zvečer, tako da se je mandoline komajda dotikal, medtem ko je opazoval speče dete. S to časovnico skladanja tako morda lahko povežemo naslov albuma. Witching Hours so ure, ki nastopijo tik po polnoči, in čas, ko na površje privrejo nadnaravne moči, duhovi in mistična bitja. Je pa to očitno tudi čas, ko starši ganjeno bdijo ob svojih otrocih in zanje skladajo uspavanke. Ena izmed slednjih je pesem Woodland Star, glavni singel albuma, nadvse ganljiva uspavanka, napisana za Ruby.

Andrew in njegovi sodelavci - med njimi kitarista Jordan Tice in Josh Oliver, violinista Christian Sedelmyer in Brittany Haas ter basist Clint Mullican - igrajo z globokim občutkom in zrelim mojstrstvom, skupaj pa uspejo pričarati briljantno in razgibano zvočno podobo trenutkov veselja, monotonosti, navdušenja in ganjenosti. Še posebno močno kemijo na izdaji imajo mandolina in gosli, ki tvorijo bogate in izpovedne zvočne dialoge, ki delujejo tako naravno in organsko kot večerni klepet ob ognju. Vsak izmed instrumentov se med sabo podpira in si daje prostor, melodije in harmonije pa se tako lahkotno prepletajo in dopolnjujejo, kot bi se vsa glasba iz glasbenikov izluščila kar tam na licu mesta v studiu.

Glasba mora biti že sama po sebi brezčasna in biti postavljena v pravi kontekst, da lahko postane del neke tradicije. Obujanje tradicije oz. brezčasnosti pa lahko pridobi dodatno vrednost, če znotraj le-te ustvarjalec pridoda smiselne inovacije. Tako Witching hour prevzema elemente ameriškega bluegrassa in folka, Marlin pa izdajo obogati s svežimi pristopi komponiranja. To so predvsem razgibani aranžmaji, sposobnost spretnega tkanja pisanih in žametnih melodij ter raziskovanje instrumentalne pripovednosti. S temi elementi tradiciji doda vrednost in pesmi povzdigne od zgolj imitiranja tradicionalne zvočnosti in strukture. 

Album otvori komad Fireflies and Fairydust, nežen in zračen zvočni dialog zasanjanih melodij mandoline in violine, ki jih z živahnimi in plesnimi ritmi preseče naslednji komad Hawk is a mule. Naslednja dva komada nas iz plesnega ameriškega folka zopet popeljeta nazaj v mistiko in iskriv zvok mandoline in gosli. Še posebej pa nas začara že prej omenjeni glavni singel Woodland star, kjer se mandolina vije skozi naše pokončne kocine in zopet izzove Sedelmyerjeve gosli v prefinjen zvočni dialog. Leni, zaslajdani bluesovski rifi v osmi skladbi odlično upravičijo naslov Too hot to move in nam pred oči zares lahko prikličejo podobo kmeta, ki se v vročem poletnem soncu opira na lopato in si s podlahtjo briše pot s čela. Nato se napoti po hladno pivo in ga sedé spije na svoji verandi 'cause it's just "Too hot to move". Po zopet nekaj poskočnejših ritmih album zaključi pesem Jenny And The Dulac, kjer se konstantno izmenjujeta svetloba in tema, dur in mol. Ta nam v določenih trenutkih podaja celo asociacijo latinskega pridiha, ki se nenehoma pojavlja in izginja na zvočnem površju. Komad diha in daje prostor vsakemu instrumentu posebej, da se izigra in izzveni. Tako nam Marlin z dramaturgijo izdaje nikoli ne pusti, da bi za dolgo padli v en sam občutek, temveč nas konstantno preseneča z menjavami in kontrasti ritma ter melodij. Morda se na trenutke zazdi, da pesmi med sabo konceptualno niso povezane, kar lahko obrazložimo s tem, da je Witching hour impresija kratkih zgodb Marlinovega dveletnega ustvarjanja in ni bil skomponiran kot načrtovana izdaja z izdelanim konceptom.

Ob toliko instrumentalnih dialogih skladbe res ne potrebujejo besedila. In morda je takšna barvita izpovednost zares povezana z Marlinovim svežim starševstvom, ko se spokojnost mirnih trenutkov in manija neprespanih noči prelivata v vodnjaku emocij. Vsekakor je izdaja čudovita zvočna slikanica za tiste s prešernimi in za tiste z otožnimi dušami.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness