Jagjaguwar / PIAS, 2016

Vodilo novega, tretjega albuma ameriške pevke Angel Olsen mnogim predstavlja preobrazba, preobrazba iz folka in sodobnega indie rock zvoka v pop, delni update glede na prejšnji album. Obenem razmišljajo o spremembi v drži in podobi, v nastopu in glasu. Vse to je delno res in hkrati izpostavljeno v promociji prvih dveh skladb s plošče, na katerih Olsenova paradira s srebrno frufru lasuljo in novim zvokom ter se oddaljuje od podobe vase zazrte, plahe, a hkrati skrivnostno odmaknjene, včasih že kar odrsko nerodne izvajalke. Vendar je to podobo vedno prečil njen glas, razpet med zvenom folka, countryja ter sodobnejše dramatičnosti, ki niha v razpoloženjih, moči in izraznosti. Ta je tokrat bolj v ospredju, s tem pa tudi sporočilnost, ki ploščo izvzema iz polja premišljenega, sodobnega pop izdelka, ki bi se napajal v drseči in za vsako ceno spreminjajoči se identiteti, še bolj nujni žanrski izmuzljivosti in koketiranju z nostalgičnim zvenom, pa čeprav včasih zveni zelo retro. Rečeno drugače, Angel Olsen tokrat res zveni drugače, a v svoji glasbi ohranja in nadgrajuje identiteto ter srž svojega ustvarjanja, ki ju je začrtala že na svojih predhodnih dveh ploščah. Torej ni vse tako preprosto, temveč precej zafrknjeno, kot sta zafrkljivi in ironični prvi izdani skladbi s plošče Intern ter Shut Up Kiss Me.

Spreminjajoča se podoba prej kot spremembo paradoksno izpostavlja tisto Angel Olsen, ki se nam skuša v glasbi razodeti že od samega začetka, a se tokrat skozi različna razpoloženja izraziteje izrazi. In ta je na samosvoj način skregana s svetom, v tem skorajda otroško kljubovalna, spremembo nam navrže zato, da nam kasneje lahko nasprotuje in se jezi nad našo interpretacijo. Po eni strani se jezi nad svojo javno podobo nesrečne, mizerne, turobne in žalostne, jamrajoče sodobne folk rokerice, a ko z novim zvenom in podobo ta videz že ovrže, resignirano ugotovi, da je v svojem jedru točno to in da njena izraznost pač črpa iz temačno žametnih sfer. Spor in kljubovanje ter resignacija napajata lep kos njene glasbe, pa najsi je ta osebno izpovedna, mehka in lirična, zasanjana, srhljivo in skrivnostno temačna, atmosferska ali rokerska in popoidna z ironičnimi in sarkastičnimi podtoni. Ploščo preveva neka splošna dvojnost, med željo in hrepenenjem skozi oklepanje razmerja in njegovim zanikanjem ter odhodom, med zaljubljenostjo in odljubljenostjo, med idealiziranjem ljubezni in razbitjem te idealizacije in prehajanjem med ljubiti in biti ljubljen. V tem vmesju nekega nemogočega razmerja vznika ženska Angel Olsen iz naslova plošče. Ne gre za še en lik sodobne emancipirane ženske, kot nam jo v precej shizofreni podobi že nekaj desetletij prodaja pop industrija, vse od Spice girls do Beyonce, niti za angažiran krik riot grrrls neodvisne scene, temveč za povsem osebno refleksijo, vpeto v razpršenost lastne eksistence in identitete ter širše za razbijanje pričakovanj, kaj ženska je, predvsem v okrilju glasbe in pop kulture. Osrednja skladba, več kot sedemminutna Woman, nam to lepo ponazori: »I dare you to understand / What makes me a woman /.../ I'd do anything / To see it all / The way that you do / But I'd be lying / Baby / But I'd be lying to you.« Ta skupaj s po dolžini sorodno skladbo Sister predstavlja vrhunec plošče. V prvi je Angel Olsen v sredini razmerja med željo in realnostjo, v drugi hrepeni po nemogoči spremembi, obe pa ponujata atmosfersko, počasi vijočo se glasbo, ujeto v zven mehke psihedelije.

Dvojnost plošče se zrcali tudi v njeni celoviti strukturi, saj je deset pesmi lepo razdeljenih na tiste bolj ritmične in energične ter na počasnejše, daljše, amtosferske in izraziteje izpovedne, ki krasijo drugi del plošče. Skozi deset pesmi se tako sprehodimo od folk rocka, odmevov countryja in njegovih številnih izpeljav v pop in rock glasbi, preko psihedelije, sintetičnega popa, mehkega soula, alter rocka do obujanj dekliških vokalnih pop zasedb petdesetih in šestdesetih. Zven in delno ikonografija posameznih stilov in zvokov se odlično ter premišljeno podajata posamičnim pesmim, njihovi sporočilnosti in izraznosti, bend, ki Olsenovo spremlja vse od plošče Burn Your Fire For No Witness dalje, pa je v njih prepričljiv. Tako v ironičnih zbadljivkah, kot je z orglami in sintetičnim zvenom ozaljšana Intern na meji atmosfere srhljivega erotizma Davida Lyncha in hladne ženstvenosti Nico, potopljene v zven osemdesetih, ali v udarni zbadljivki Shut up Kiss me, ki zveni kot zmes dekliškega popa šestdesetih, countryja in šminkerskega punka Blondie. Hkrati se bend čutno vpne v retro pop belega soula skladbe Those Were the Days, prepričljivo drajsa mehki folk punk v Give It Up ali nas preko odmevajočega zvena klavirja vrne v stari okleščen in krhek zven Olsenove v skladbi Pops.

Vendar mojstrstvo plošče ni toliko v povzetih žanrskih usedlinah, ki jih ta uteleša, temveč v tem, kako spretno se te prilagajajo pesmim in krojenjem ustrezne atmosfere zanje. Oziroma v načinu,  kako so prilagojene  glasu in sporočilnosti, ki k nam prihajata v različnih, mojstrsko senčenih odtenkih. Zametke tega smo delno lahko slišali že na prejšnji plošči, tokrat pa jih je Angel Olsen zapakirala v precej boljše pesmi. In v tem leži prava sprememba plošče My Woman, na kateri se Olsenova predstavi v najboljšem zvenu doslej.