Clean Feed, 2022

Martin Küchen je švedski saksofonist, altruističen jazzovski skladatelj, improvizator, političnoizzivaški in globoko muzikalen ekscentrik. Njegova glasba in pobude so na Radiu Študent stalne gostje že desetletja, prav tako kot je Küchen sam še danes gost mnogih godbenih nagodkov in impro sessionov – nazadnje gost letošnje edicije festivala (Ne)poslušno ob strani Zlatka Kaučiča in Agustia Fernándesa. Tudi njegov jazz-bendovski mnogokotnik Angles mnogim verjetno ni neznan, glede na to da se je na domačih odrih predstavil več kot nekajkrat in nenazadnje leta 2012 s posnetim nastopom na ljubljanskem jazz festivalu dobil tudi mesto na cleanfeedovi serialki Ljubljana Jazz Series. Prav izpod rok te mnogokotne jazz-bendovske grupacije brez oprijemljive meje tako v inštrumentalni številčnosti kot v vsebini smo junija letos dobili novo ploščo, novo tvarino Küchnove emotivne skladateljske senzibilnosti in bohotne izraznosti njegovega v resnici relativno mladega benda. Plošča nosi naslov A Muted Reality, v Tolpi bumov pa si jo bomo odvili in njeno vsebino prežvečili do potankosti.

V tokratni izdaji je zasedba osemčlanska v sicer precej običajni inštrumentalni podobi. Poleg neizprosne veličine zvoka kolektiva, ki mestoma zazveni praktično pravnomočno bigbendovsko, moramo tu naglasiti še drug navzoč tip kolektivnosti, ki tlakuje pot končni zvočni podobi benda – tistega namreč, ki je notranji Küchnovi metodi skladanja kompozicij za izvedbo v bendu Angles. Glasbenik svojih idej načeloma ne zapisuje, vsaj ne v smislu rigidno določujočih partov, ki bi jih razdelil svojih sogodbenikom. Bend muziko ponotranji preko svojih demonstracij, še bolj pa skozi intenzivno in participatorno prakso skupinskega muziciranja. To je eden poglavitnih razlogov, da se glasba Angles zdi tako mnogokotno ekspresivna, tako razsežna in artikulirana v vsaki mali inštrumentalni pori. Nastopajoči glasbeniki imajo možnost, da relativno svobodno raziskujejo internalizirani material in mnogotere možnosti njegove artikulacije.

To kolektivnost posebne vrste in nekakšno demokratično vnemo pri produkciji glasbe vsekakor tudi slišimo – na vseh ploščah skupine Angles je bilo tako in na najnovejši, A Muted Reality, ni prav nič drugače. Pri vseh treh skladbah na plošči zapazimo jasno in precej logično nastavljene sekcije ter prizore z dolgimi, malone filmskimi zapeljevanji in prehodi. A vendarle ne gre za docela neprožno strukturiranje komadov. Za vsako sekcijo se zdi, da je muzikalno preizkušena in izkoriščena do skorajšnje popolnosti. Slišati je individualne idejne prodore glasbenikov in kako nevsiljivo se razlivajo preko kompozicijske baze Martina Küchna.

Navsezadnje je s svojimi zasedbami podobno delal tudi véliki Mingus, ki ga hkrati lahko označimo za enega očitnejših vplivov na albumu A Muted Reality. Čeprav je tudi na preteklih ploščah trenutkov, ko glasba benda zazveni presenetljivo ameriško, precej, je najnovejša verjetno najvernejši poskus približevanja tisti nepogrešljivi, posebno teatralni bigbendovski muzikalnosti in izrazni dediščini hard bopa. A Muted Reality tako vsekakor ni pretirano inovativna plošča s kakšnimi epohalnimi inovacijami ali vidnejšimi pretresi jazzovskega idioma. Pa vselej; na njej je ogromno prostora za bojevita rešetanja etabliranih form, za izredno posrečene sveže nastavke, in tako se zgodi, da bend v več potezah zazveni presenetljivo sodobno.

Glasba se vseskozi vije nekje med čutnim, skoraj bridkim in grandioznim, vpadljivo mogočnim. Razvlečeno temačno uverturo v uvodnem komadu Muted Reality korenito razbije predirljiva pasaža v stilu kakšnih zgodnjih Brötzmannovih bendov. Skremženo bêsni, Mingusu klanjajoči se basovski groove v skladbi The Hidden Balcony topotá in razdira, kolikor le more, dokler mu na naboj ne stopijo zanosne fraze balkanske melodike. V kanonsko zveneč swing v skladbi Fkk Down, Fkk Off bend zagrize do zadnje niti, samo da nam ga lahko v finišu spet celega vrne ob radoživem napevu vodilne teme. Rečeno v grobem, celotna plošča hkrati spoštuje in izigrava tradicijo. Hkrati vestno referencira in nalaga nadvse svojske nastavke.

Tako lahko zaključimo, da Martin Küchen in njegov jazz-bendovski mnogokotnik na plošči A Muted Reality v prvi vrsti ponudita zgled izvrstno uigrane skupinske godbe in manko danes sicer sploh pogrešane prodorne inovativnosti kompenzirata s tem, da pokažeta, kako lucidno je še vedno mogoče manevrirati znotraj tradicionalnih jazzovskih form. Pokažeta pa tudi – to je morda še bolj ključno – da demokratičen in izrecno participatoren pristop k produkciji glasbe lahko vodi v pretresljivo kolektivno ekspresijo, ki ji ni para.