Hudson Records, 2021 

Danes bomo svoja ušesa usmerjali proti panevropski zasedbi Angrusori oziroma njenemu prvencu Live at Tou, ki bo v kratkem izšel za britansko založbo Hudson Records. Kljub temu da je Angrusori tako rekoč zasedba v povojih, je obenem zlitje več različnih ustvarjalcev in zasedb. Te vključujejo Ivo Bittovo, norveški Kitchen Orchestra Nilsa Henrika Asheima in slovaške romske glasbenike. Sodelovanje med stavangersko in slovaško sceno se je sicer začelo odvijati že leta 2016 pod imenom Phuterdo Øre.   

Na podlagi vključevalne politike, ki zaobjema delo z marginaliziranimi in socialno ogroženimi skupinami, projekt Angrusori delno financira tudi Evropska unija, bend pa kot eno izmed poslanstev navaja geografsko in socialno združevanje poslušalstva. Kot aktivistična zasedba si prizadeva tudi za dolgoročno sodelovanje med različnimi prizorišči, scenami in glasbenimi stili. V striktno zvočnem smislu gre torej za hibridizacijo tradicionalnih romskih napevov s prosto improvizirano godbo. Žalostinke in bolj energične viže se prepletajo s spontanimi momenti skupinske improvizacije, vendar pa se tudi neprestano vračajo k formi skladb oziroma njihovi prvotni vsebini.

Projekt črpa svoj subjekt iz dela raziskovalke Jane Beliove, ki je delovala v slovaških romskih skupnostih ter zbirala in dokumentirala njihove pesmi. Te so večinoma omejene na manjša socialna okolja, kjer se ohranjajo predvsem z ustnim izročilom, zaradi česar se jih drži duh redkosti in unikatnosti. Pristopanje k reinterpretaciji takšnega kulturnega izročila mora biti torej premišljeno in rahločutno, če ga razumemo v kontekstu segregacije in marginalizacije romskih skupnosti v Evropi. Asimilacija manjšin z dominantno kulturo za posameznika pogosto pomeni odrekanje lastni idiosinkratski estetiki zavoljo sprejetja med njih, med ljudi in posledično med glasbenike. Slednje lahko razumemo tudi kot posledico klasističnega pogleda na tako razumljeno primitivno ljudsko glasbo. Vse našteto je treba vzeti v zakup, da pri osvetljevanju takšnih scen ne zapademo v belsko odrešeništvo ali izkoriščanje. Khm, Goran Bregović, khm. 

Opremljeni z vsem povedanim se lahko sedaj zapičimo v Live at Tou. Ena izmed takoj očitnih razlik med Bregovićem in Angrusori je dejstvo, da slednje sestavljajo predstavniki romskih skupnosti. Ne gre torej zgolj za belsko zasedbo, ki igra izposojeno glasbo. Prav tako so vse skladbe umeščene v izročilo, njihovo avtorstvo pa pripada celotni skupnosti in ne enemu posamezniku. Če vzamemo za primer skladbo Joj, kerava, se to pokaže v vsej svoji kaotični sijajnosti. Napev spremlja več glasbenikov in kljub temu da se komad sliši kot nekakšna plesna godba, prav kmalu zapluje v prosto improvizacijo. S tem pa se izkaže drugi pomembni aspekt Live at Tou, hibridizacija evropske improvizirane godbe z romsko folkloro. 

Filozofija prosto improvizirane godbe tradicionalno zavzema precej aktivistično pozicijo razbijanja socialnih in glasbenih okvirov, v katerih se znajde. To precej dobro resonira v hibridni poziciji z glasbo marginaliziranih skupin, saj primarno deluje emancipatorno in nikakor ne pokroviteljsko. Predstavlja dodatno možnost za izražanje z glasbo, ki je obenem morda radikalno tuja romskim skupnostim, vendar ima z njimi veliko skupnih točk. Če se romski napevi kitijo s tematikami, kot so segregacija, revščina, ljubosumje, ljubezen in izguba, najdejo svojo protiutež v improvizaciji, ki se je prav tako razvila v nižjih socioekonomskih razredih. Slednje je posledica življenja v sistemu, ki nenehno podreja in izključuje na podlagi drugačnosti.

Angrusori je v svoji idealistični verziji most, ki povezuje skupine, potisnjene na rob družbe. Deluje kot povezovalna platforma, v okviru katere se lahko opolnomočijo in izrazijo tisti, katerih glas je v kontekstu njihovega naroda ali narodov v splošnem morda prezrt. Live at Tou pa je le ena izmed neposrednejših manifestacij projekta, ki ne deluje iz vzgibov svetobolja ali larpurlartizma, temveč iz ljubezni do diverzitete, ki jo v današnjem primeru uteleša glasba.