Omlott, 2016

Pred nami je prvenec mlade zasedbe skandinavskega jazza, čislanega predvsem med ljubitelji odklonskih in predrznih, svobodnjaških jazzovskih prijemov. Navrženi pridevniki morda primerno opišejo usmeritev godbe, ki jo prinaša šesterica dokaj mladih in pri nas še razmeroma nepoznanih ustvarjalk. A po več kot desetletju navdušenja nad novim duhom improvizacije s severa, ki na eni strani z Norveške prinaša živahen spoj raznolikih drznih in robnih muzik, s Švedske pa se drznost zasidra v jazzovskih igrah, so udarni opisi morda že izčrpani. Anna Högberg in njen sekstet se lepo umesti v to novodobno tradicijo, ki igra na žlahtno karto freejazza, a so njene linije, kolikor dejansko že gre za tradicijo, tudi dobro utečene. Če postavimo skupaj napadalen naslov seksteta in dejstvo, da je nekakšen Annin mentor verjetno najglasnejši saksofonist zadnjih desetletij Mats Gustaffson, pa je slika vendarle nekoliko varljiva.

Anna Höberg Attack se predvsem ne zadovoljijo z zgolj energičnim prepihavanjem, vztrajanjem na konstantnem vrhuncu, s čimer je vsaj ob omembi tradicije morda povezana predvsem kompozicijska umirjenost Gustaffsonovih Fire! Orchestra, kjer se je Anna med drugim kalila. V podrobnostih je še mnogo nakazanih inačic, ki razkrivajo in predvsem tudi zadržijo več vplivov, zaradi česar je otvoritveno oznako skandinavskega jazza treba razumeti z rezervo – ne pa kot poudarek na nekakšni novodobni tradiciji.

Zasedba treh saksofonov, klavirja, basa in bobnov, poudarimo še enkrat, glasbenic, se loti ravno pravšnje mere umirjenosti in eksploziva, solizmov in kolektivnega, premišljenosti in spontanosti, da jim je vredno nakloniti večkratno poslušanje. Inačice pa odpirajo tudi več možnosti, ki se morda, morda pa tudi ne, razvijejo šele v odrski izvedebi muzik. Kljub utečenosti nekaterih sodobnih svobodno jazzovskih prijemov, ki svojo svobodo radi uklestijo v formo in razvoj, torej pomenijo jasen idiom, se Attack pretiravanju s takimi manevri izognejo.

Zvok seksteta temelji na pihalski sekciji, ki izstopa predvsem v daljših, okoli osrednje teme zgrajenih komadih, kot sta Familjen in Lise Med Kniven, kjer slednji nastopi kot nekakšna repriza prvega. Kljub bolj določenim, baladnim zgradbam, tudi tu tema ne nastopa kot okvir, ampak prej kot ozadje, na katerega so naložene popolnoma odprte strukture posameznih improvizacij. Te so dovolj individualne, da ne zatavajo v predvidljivo solistiko; igra pianistke Lise Ullén je tako večino časa v ozadju in bolj v družbi pekrusij, a v solističnem delu zastopa prej večglasno nasprotje pihalskim delom. Ti se praviloma z glavno temo povzpnejo nekje iz ozadja šele po abstraktnejšem uvodu, kar v skladbi Familjen na primer v ospredje pripelje povsem bluesovsko igro.

Drugje so kompozicijski prijemi bolj neobičajni: Borderline, pod katerega je podpisana basistka Elsa Bergman, po začetnem pihalskem jecljanju preide v skupinski drnec, a se kot eden tistih komadov, ki jih izmučeni bend rade volje ponudi kot dodatek, po treh minutah drvenja in saksofonskega veseljačenja tudi hitro konča. Še večji odmik je uvodna, spet daljša skladba Attack, ki se ravno v nasprotju z naslovom ne zateka k improvizatorskim individualnim napadom. V nasprotju s tem je počasen dah saksofona, ki prav počasi vpeljuje celoten sekstet, navsezadnje primeren uvod v ploščo, ki okoli uhojenih poti svobodnjaških muzik preiskujoče, a odločno iščejo svoje steze. 

Zasedbo Anna Högberg Attack poleg omenjenih sestavljajo še: Elin Larsson, Malin Wättring na saksofonih ter Anna Lund na bobnih.