International Anthem, 2018

Tokrat v Tolpi bumov sledimo še lanskoletnim vonjem. Zopet smo namreč na črti aktivnosti čikaške trobentačice mlajše generacije, Jaimie Branch, oziroma tokrat njenega dua Anteloper z Jasonom Nazaryjem, dua, ki se že z imenom daje v doseg naših zverinsko krvoločnih recenzentskih nosnih aparatov. Antelope seveda ni nič drugega kot antilopa, krotka in poskočna antilopa, rogata antilopa. Rogovi antilop vrst Kudu so še posebej dolgi, posebej zaviti rogovi, iz katerih po nesrečnem naključju izdelujejo tudi kuduzele, seveda nezgrešljivo namenjene čemu drugemu kot fuzbalskim navijačem …

Omenili smo vonje lanskega leta. Jazzovski svet je lani vkup vriskal hura avtorici Jaimie Branch, ki je kar nekoliko presenetila s projektom svoje lastne zasedbe, Fly or Die. Fly or Die je bil ambiciozen projekt, predvsem pa je sceno po našem mnenju pretresel s svojo lahkotnostjo, breztežnostjo oziroma radostjo, izpod čeljusti katere pa so še vedno prežali ostri zobovi glasbeniške radikalne ostrine, ostrine v resnosti inštrumentalizma, ozaveščenosti stanja kompozicije, scene, sveta in sveta ženske glasbenice ter vodje zasedbe.

No, tokratni projekt prihaja, glede na občutek, s primerljivo lahkotnostjo in radostjo, hkrati pa resnost na kompozicijskem in predstavitvenem nivoju sooča in premešča v manjši in intimnejši aranžmajski oziroma izrazni krešendo, v osredotočeno delo živega igranja z zgolj enim dolgoletnim prijateljem in po slišanem gotovo tudi kreativnim somišljenikom, so-zarotnikom, tolkalcem Jasonom Nazaryjem. Zvočna paleta v njunem duu, fasciniranem z zmožnostmi elektrofone inštrumentacije, seže daleč onkraj, z mero gotovo več kot pol života onkraj dua trobente in bobnov, s katerima glasbenika sicer primarno nastopata, in se vrže globoko v preizkušanje sintetične zvočne palete klaviatur, vzorčenih loopov in drugih zank. Z elektroniko nastopata oba, vseeno pa si precej jasno delita harmonično delo, s katerim vztraja Branch, in delo kompleksnega ritmiziranja, ki ga Nazary v kombinaciji značilno freejazzovsko gostih in preskakujočih bobnov ter oscilatorske zvočne zanke izpelje v izredno organsko, intuitivno funkcionalno celoto, brez močnih rezov v soočenjih dinamičnih linij elektronske in akustične prezence.

Plošča, ki je bila posneta v živo in je gotovo v primerjavi z lanskim Fly or Die Jaimie Branch manj ambiciozna predvsem v formatu zasedbe oziroma projektne postavitve, deluje izredno igrivo. Deluje kot križanec neodvisnih muzik z ameriškega severo-vzhoda devetdesetih in dvatisočih, vse od takratnih indie in avant rock zasedb do baltimorske igrive elektronike Dana Deacona ali Animal Collective, potopljen v masten katranski bazen freejazovske zavesti, ki duo po oddaljeni sorodstveni liniji pripelje celo blizu norega newyorškega nihilizma dua Talibam! in podobnih outsiderskih zasedb. Pet komadov s plošče se stilsko nateguje v različne smeri, ki z dinamičnim naprezanjem pričajo hkrati narativno linijo fokusiranega no bullshit, vnaprej dobro premišljenega živega improviziranega nastopa, in hkrati omogočajo zaokrožen diskografski izdelek, ki se ne izgublja v meandriranju melodičnih in harmoničnih nastavkov, suspenzov in dialoške igre, pač pa deluje, kot da vsak trenutek izredno taktizira in dobro ve, kam želi z igro zaviti v naslednjem nepreglednem zavoju.

Kudu je torej vnovični izkaz sintetične svežine, kot jo lahko tolmači mlajša generacija glasbenikov, in je hkrati tudi zopet izraz ravno te mladosti, ki vplive novega okolja razstavlja na do tega istega okolja empatičen, komunikativen način, z naenkrat delavsko in živalsko intuicijo občutljivosti, previdnosti in smrtne resnosti.