Anteloper: Pink Dolphins

International Anthem, 2022

Jeff Parker, Jaimie Branch, Jason Nazary in Chad Taylor so imena, na katere ste ob spremljanju sodobnih jazz derivatov zagotovo že naleteli. Tokrat so združili moči za album Pink Dolphins, pod katerega je sicer podpisan duo Anteloper, ki ga v osnovi sestavljata zgolj Branch in Nazary. Vendar pa v duhu scene v Chicagu in specifično založbe International Anthem, pod okriljem katere so ustvarjalci ploščo tudi izdali, ni niti malo nenavadno, da se je duo zavoljo novega projekta razširil.

Pink Dolphins je že tretji dolgometražec zasedbe in sledi izdajama Kudu iz leta 2018 in Tour Beats Vol. 1 iz leta 2019, ki obe predstavljata raziskovalni obdobji dvojca. Osrednje izhodišče je tako kot pri prejšnjih albumih tudi pri aktualnem še vedno spajanje improvizirane glasbe z elementi elektronike ob poudarjanju pank ideologije. Slednjo lahko razumemo predvsem v smislu močne protioblastniške drže, nasprotovanja kakršnikoli kategorizaciji znotraj jazz scene in konec koncev tudi v smislu bolj umazane podstati same glasbe. Tukaj gre seveda za precej ulično rabo besede umazanija, ki jo v kontekstu glasbe lahko orišemo s predvideno glasnostjo, elektronsko teksturalnostjo in surovim zvenom inštrumentalistov.

Kljub raziskovanju in spajanju pa Anteloper to počneta na nadvse nepretenciozen in organski način. Do poseganja po elektroniki in sodobni hiphop produkciji prihaja iz radovednosti in želje po širjenju kreativnih možnosti – in ne zaradi tega, ker je to v tem momentu najbolj trendovska stvar. To daje glasbi dodaten aspekt zrelosti in posledično teže. Čeprav komadi niso eksplicitno politični, se zdi, da ustvarjalci zavzemajo določeno pozicijo že s samo glasbo. Seveda lahko to pristransko razmišljanje pripišemo splošnemu miljeju založbe International Anthem in dedni liniji afroameriške tradicionalne glasbe v Chicagu, ki vsebuje za razliko od newyorške ali losangeleške veliko več odstopanja od sprejetih norm. 

Primer take subtilne politične nabitosti je recimo skladba Earthlings, v kateri tudi prvič v kontekstu dvojca lahko slišimo Branch na vokalu. Komad je nastajal v času po smrti Georgea Floyda, ko so se po mestih Združenih držav odvijali veliki protesti. Jaimie Branch je o besedilu zapisala, da gre za poskus izražanja občutka, ko točno veš, kakšna je situacija, in želiš najti nek smisel, čeprav se zavedaš, da morda smisla ni. Poleg ozaveščene drže pa skladba Earthlings s svojo zgodbo nastanka ponudi tudi vpogled v kreativno delovanje zasedbe. Jeff Parker je Branch poslal štiritaktno zanko z ene od predhodnih skupnih improvizacij, na katero so potem vsi skupaj zložili vokal, sintetizatorje in kitarske dele ter ustvarili absolutno počasi goreči benger. 

Kompozicije, kot je Earthlings, izvrstno prikazujejo vsestranskost ustvarjalcev, obenem pa tudi estetski občutek pri spajanju tehnik, odbranih iz različnih žanrov. Vključena je ravno prava mera stabilnosti, razvijanja idej, improvizacije in spevnosti, da komade po eni strani težko umestimo v konkreten žanrski okvir, po drugi strani pa vendarle lahko rečemo, da sedejo tako v jazz kot tudi v sodobni hiphop ali eksperimentalno elektroniko. Ravno to je tudi hvaležna pozicija, iz katere lahko raznoliko poslušalstvo pristopa h glasbi zasedbe Anteloper, skozi katero je omogočeno nadaljnje raziskovanje ideoloških, družbenih, kulturnih in glasbenih stičišč med različnimi scenami, ki jih ustvarjalci plošče povezujejo. 

Album Pink Dolphins tako priča o razumevanju sodobnosti in spoštovanju zgodovine skozi kreativno radovednost, raziskovanje in neomajnost ustvarjalcev. Kot vedno nam International Anthem z glasbo zasedbe Anteloper prinaša svežo perspektivo in zagotavlja, da Chicago še vedno drži primat v inovacijah znotraj miljeja hibridne jazz glasbe.