Agonia Records, 2017

Aosoth smo na Radiu Študent začeli predstavljati ob najnovejši, že nekaj časa napovedani izdaji V: The Inside Scriptures. Vendar pa so Aosoth takoj po izdaji razpadli in zgleda tudi zapečatili svojo viharno in nestabilno eksistenco. Ta se sicer ne more primerjati z mejno katastrofalno zgodovino ekscesov Antaeus, s katerimi so si Aosoth delili enega od dveh osrednjih članov, a vendar: govorimo seveda o vokalistu MkM-u, Aosoth pa so vsaj do neke mere del tistega krvoločnega, maloverjetnega in impulzivnega dela francoskega black metal undergrounda, ki so ga skozi leta zaznamovali ravno bendi, kot so Antaeus, S.V.E.S.T. in podobni. Ob tem ne moremo mimo DsO in založbe Norma Evangelium Diaboli, pri katerih so Antaeus v zadnjih letih našli zavetje in lani izdali ploščo Condemnation. Aosoth so pravzaprav že pred leti nastali kot odvod besnila Antaeus v še nekatere druge odtenke teme, nasilja in numinoznega. Sčasoma, predvsem na zadnjih nekaj ploščah - četudi niso vse v celoti in konsistentno briljantne - pa so prerasli v povsem samosvojo enoto, ki jo ključno zaznamuje kitarsko in kompozitorsko delo BST-ja. Slednji razvija precej drugačni harmonski in izrazni liniji od MkM-ovih matičnih Antaeus ter prek njiju preči tako avantgardne tendence osrednjih DsO in Blut Aus Nord kot tudi bolj elegična postopanja množice podžanrov, ki jih lahko tudi ne omenjamo.

Vse to pa pod pokroviteljstvom entitete, od katere so si izprosili ime, torej Aosoth, ki označuje enega izmed krvoločnih in sodbenih aspektov najtemnejše boginje znotraj panteona najobskurnejših vej sodobnih magijskih poti leve roke. Kljub odsotnosti pravoverne ali sektaške pripadnosti je njena figura ostala ključen del tudi v okviru vizualne estetike. Večinski odsotnosti besedil navkljub je moč sklepati, da se je ta estetika med leti v imaginariju in notranji ekspresivni alkimiji bandovega dela vedno bolj levila v nekaj osebnega in ne-doktrinarnega. Nekakšen višek teh upodobitev predstavlja ravno naslovnica pričujoče plošče, ki nosi oštevilčen naslov V: The Inside Scriptures. Na njej vidimo boginjo, ki je v prepredenem in ambivalentnem odnosu s smrtjo, v prsih ima puščico, ki je obenem njena moč in njen pečat, ter, med drugim, s človeškim srcem v desni roki. Kljub poznanim, trans-kulturnim potezam različnih aspektov ženskega božanstva, ki se stikajo v tej podobi, pa je v njej še nekaj dodatnega, nekaj, kar skorajda onemogoča direkten pogled vanjo. Morda se ključ skriva v njenem nasmešku.

In V: The Inside Scriptures se tudi začne z neizprosnim, a neizogibnim in v globinah verjetno želenim usodnim obetom - A Heart To Judge. Naraščajoč harmonski motiv in očitno subtilno poznavanje mehanik najžlahtnejšega black metal intervalnega razpiranja nam predočijo morasto, s suverenimi tolkalskimi prehajanji podkrepljeno napredovanje proti neznani, a sluteni točki zloma, strasti, smrti in poraza. Hkrati pa je vse nekako čudno, prazno, linearno in kljub vročičnosti simetrično. Nekaj neujemljivega je ravno v intelegibilnosti, poravnanosti disonanc in repeticiji bolj striktno molovskih motivov – lastnostih, ki so v teh žanrskih okoljih lahko neznosno klišejske in že zdavnaj izpraznjene – morda ravno zato, ker delujejo odtujeno in izpraznjeno, ne pa preobremenjeno s plitkim patosom. Priklicana sodba in poklek pred krvavečo, goltajočo in cvetočo Aosoth, edinim portalom v numinozno in obenem arhitektko fatalnosti. »Nihče me ne more videti in preživeti«. Povod, vir, opulentnost ter hkrati hladna sapa smrti in skrivenčen nasmešek. Kot v sledeči skladbi Her Feet Upon The Earth, Blooming The Fruits Of Blood in zaključni Silver Dagger And The Breathless Smile.

A pri takih odstiranjih in potiskanjih onkraj, pri sledenju diabolični intuiciji in disciplini, mora skorajda nujno obstajati tudi davek – žrtev. In pri tako nestabilnih, neprilagojenih ter namenoma in tudi ponevedoma kaznujočih se združbah v imenu stvaritve nečesa mračno beatifičnega, je tokrat odneslo kar celotno inkarnacijo in poti Aosoth naredilo konec. Ostala pa je poslovilna in z veliko jeze prepredena V: The Inside Scriptures, najmočnejši izdelek skupine in namig na enigmatično naravo notranjosti tega, kar je, kar vleče, h kateremu se je vredno vračati.