Bedouin Records, 2020

Producenta Aquarian, fotra albuma The Snake That Eats Itself, ki je predmet današnje Tolpe bumov, bi algoritem dating aplikacije za ljubitelje elektronske glasbe, če bi ta obstajala, opisal nekako takole: mlad kanadski producent, nastanjen v Berlinu, žanrsko fluiden, rad se ozre za poliritmijo ter detroitsko in britansko tradicijo devetdesetih let. Check, check, check, Aquarian torej obkljuka vse elemente trenutno popularnih klubskih klik. 

Techno, breakbeat in jungle se že lep čas mešajo med seboj in poživljajo staro rejversko estetiko. Takšni poskusi, porojeni drugje kot na britanskem otoku, sicer pogosto izzvenijo le kot skoki na trendovski val, retro in ne nostalgično, vsaj ne v dobrem smislu. Drugi producenti pa črpajo iz bazena glasbene zapuščine devetdesetih, a se ne osredotočajo na reinterpretacijo ali vnašanje novih idej v star žanr, njihovi pogosto izrazito izolirani izdelki so tako specifični, da bi tisti, nagnjeni k duhovnosti, morda špekulirali o tem, kako so ti posamezniki nekako neposredno povezani s samo glasbeno bitjo. Skee Mask, Stenny, Barker, Pessimist in zdaj Aquarian, čeprav komaj s svojim debitantskim albumom. 

The Snake That Eats Itself je izdelek, ob katerem se popraskaš po glavi. V štartu hitro dojamemo, da gre za filmski ep, kinematografsko delo, mitsko zgodbo, ki nas posrka vase deloma s svojim izjemnim oblikovanjem zvoka deloma z lepo uravnoteženostjo med domačnostjo in intrigo ponujene vsebine. In ne gre toliko za to, kaj slišimo, ampak za to, kako slišimo. End Credits, miren dvominutni uvodni komad, bi v hollywoodskih zgodbah zaznamoval njegov iztek: konec dober, vse dobro, pač. Aquarian pa obratno dovoli, da se to uvodno, prav lahkomiselno srečno sintovsko brnenje preoblikuje v svarečo napoved prihodnosti s komadom Blood Sugar, ki v zadnji minuti eksplodira v jungleovsko grmenje. Isti komad je kljub svoji preprostosti tako privlačen zaradi tridimenzionalnosti zvoka in atmosfere, torej po zaslugi že omenjenega odličnega oblikovanja zvoka. Bit čutimo brbotati nekje pod površjem in k sreči to ni le postranski učinek v nebo naštelanega nizkega registra predvajalnikov glasbe. 

Današnji album bo sicer trd oreh za vse, ki bi želeli njegove posamezne kose uporabiti ali slišati v didžejskih setih. To dejstvo bomo morda obžalovali in čeprav je album zgrajen na način, da ga vkup vleče element dramatičnosti, so v odnosih med posameznimi skladbami očitne tudi avtorjeve poteze razbijanja celote na nekakšne mini sklope. Pred seboj imamo torej nekatere komade, ki postopajo v tempih techna, druge, ki se močneje naslanjajo na tradicijo jungla in IDM-a, ter lopatinovsko obarvane ambientalne pejsaže. Prisotnost takšnih sklopov sama po sebi seveda še ne pomeni nič slabega. A v kontekstu tega debija, ki naj bi predstavljal presek daljšega obdobja ustvarjanja, nekako kažejo na producenta, ki še išče svojo identiteto. 

Ko torej potegnemo črto, Aquarianov debi vsekakor predstavlja precejšen napredek v primerjavi s plesno orientiranimi EP-ji, ki jih je v preteklosti izdajal bodisi v sodelovanju z založbo UNO bodisi pri lastni založbi Hanger Management, ali v primerjavi z EP-jem Infrared, ustvarjenim v sodelovanju s kolegom Deapmashem, ki je izšel pri založbi Houndstooth. Za ironijo in posmeh konvencijam, ki sta sem in tja zaznamovala producentovo preteklo delo, na Aquarianovem debitantskem albumu ni prostora. Odrasel je in četudi The Snake That Eats Itself morda predstavlja predvsem arhivski dokument neke preteklosti, je z njim producent v igro končno poslal svoje najmočnejše adute.