Arab Strap: As Days Get Dark

Rock Action, 2021

Ravnokar smo prešli enakonočje in dnevi se vztrajno daljšajo. Metaforični temi pa za to prav dol visi, če vzamemo v zakup nič kaj spodbudni naziv plošče As Days Get Dark, najnovejše izdaje glasgowske založbe Rock Action. Gre za založbo, ki jo je ustanovila postrock zasedba Mogwai v devetdesetih, odtlej pa se okoli nje zbirajo bendi, ki jih združujejo kitarska glasba, navdih britanskega postpunka in mnogo decibelov na koncertih, še bolj neposredno pa kar črnogleda in ranljiva liričnost. Za skupino Arab Strap, ki je svoj zadnji dolgometražec izdala leta 2005 in nato za deset let prenehala delovati, pa pričujoči album predstavlja tudi studijsko obuditev po 16 letih.

Za imenom Arab Strap stojita Škota Aidan Moffat in Malcolm Middleton, ki ju dopolnjuje ritem mašina Korg Rhythm 55 približno njune starosti, iz 70-ih let. Album je po zvoku še najbližje bendovi sadcore plošči Elephant Shoe ali živahnejši Monday at the Hug & Pint iz obdobja pred bendovim razpadom. Aranžmaji so bili tedaj bolj minimalistični, tokrat pa so manj zadržani, kar večinoma deluje novi glasbi v prid. Na albumu lahko poleg vokala, kitare in basa tako slišimo godalno spremljavo in sint linije in celo občasni pobezljani saksofonski vložki se okoli glasbene materije vijejo tako, da se nanjo prilegajo.

Nejevoljni Moffat pol govori, pol poje v domorodnem glasgowskem narečju. Pri tem za vzornika navaja brata Reid iz zasedbe The Proclaimers, ki sta bila v 80-ih pionirja petja popularne sodobne glasbe v škotskem dialektu. Vokali Arab Strap tako ob boku sonarodnjakov, kot sta vokalista žanrsko sorodnih bendov The Twilight Sad in Frightened Rabbit, nadaljujejo prizadevanja za emancipacijo škotskih jezikovnih variacij izpod kulturnega pritiska mainstream angleščine.

V tem gre prepoznati zavedno držo zavezanosti lokalnemu, a ne brez občutka umeščenosti v kontekst globalizirane sedanjosti. V komadu Kebabylon tako slikata prizor praznih in naravnost usranih ulic ponoči, ob urah, ko sta pokonci dve vrsti ljudi: žurerji in priseljenski delavci v kebabdžinicah, ki vidijo marsikaj razvratnega in čuvajo marsikatero skrivnost. Na pesmi Fable of the Urban Fox, najbolj direktno političnem momentu albuma, pa opisujeta masovno gonjo proti vsem mestnim lisicam, ki jih je treba iztrebiti, in s tem aludirata na porast ksenofobije v Veliki Britaniji. Od časov Trainspottinga se na ulicah Škotske nasploh ni dosti spremenilo, le post-Brexit atmosfera še dodatno bedira skupnosti in jo sili v iskanje notranjih sovražnikov v rasnih in etničnih manjšinah.

Dvojcu na duši očitno ležijo tudi venomer minevajoča leta. V problematiko nas uvede že prvi komad The Turning of Our Bones, synthpop serenada starajočemu se dekletu, v kateri je staranje hiperbolizirano kar v grob: stiskanje črvov iz razpadajočega mesa, kot da so drobni ognojki, izpadli lasje in oči ter nagnito srce. A zgodba se tu ne konča kot pri kakšnih Cannibal Corpse; vitalnega poželenja ne ustavi niti starostno trohnenje, zato se dvigneta iz krste in odpravita na rejv. Spet drugič, na turobnem tango komadu I Was Once a Weak Man, Aidan Moffat na poti k strastem spalnice sklene: če to zmore Mick Jagger, ki je starejši od mene, potem zmorem tudi jaz. In čeprav se Arab Strap tu lotevata tematike, ki je stara toliko kot staranje sámo in je sama po sebi utrujajoča, s svežim pristopom uspešno obideta klišeje.

To velja tudi za spolnost, ki je na albumu implicitno ali eksplicitno vseskozi prisotna – najbolj morda na Here Comes Comus! s prispodobo Komosa, grškega boga ekscesa, ki se mu ponoči ni moč upreti. Slikovita sta tudi Compersion, Pt. 1 in že omenjeni The Turning of Our Bones, na katerih Moffat svoje izkušnje z ženskami upodablja z realističnimi opisi mehanike in umazanije, ki spominjajo na Bukowskega.

Ko dvojec Arab Strap ni gol dejansko, pa se razgali čustveno. Za to prihrani glasbeno bolj repetitivne komade z druge polovice albuma, ki se zaradi monotonije zdijo daljši, kot dejansko so - kljub močnemu tekstovnemu sporočilu. Na Tears on Tour tako Moffat preudarja prilike, ob katerih joče, od smrti bližnjih do muzikala Frozen, na zaključni pesmi Just Enough pa se zdi, kot da izpoveduje dezorientiranost v imenu moških nasploh. Predzadnja kompozicija Sleeper je vrhunski prikaz Moffatove žilice za tekstopisje, ki zmore prozaično povzdigniti v epsko, njen refren pa se zdi kot aluzija na pesem Push the Sky Away Nicka Cava & the Bad Seeds, tako v besedilnem kot tudi v melodijskem smislu.

Album As Days Get Dark je zvočna podlaga noči, ki v sebi drži bežne vtise tujcev na ulicah, tavanje v iskanju rešitev in dotike kože. Tema noči jih ne razkazuje niti ne skriva. S pristnimi opisi osebnih izkušenj Moffat in Middleton nudita vpogled v moško človeško bitje, ne da bi se zatekala v zavetje ironije ali humorja. Njuna surovo eksplicitna indie glasba se zrelo zoperstavlja sladkobnim predstavam o spolnosti in odnosih v popkulturi, po drugi strani pa pri obravnavi razmerij nikoli ne naredita koraka naprej, v smeri onkraj ženske zgolj kot objekta poželenja. Arab Strap torej z novim albumom resno, bolj ali manj trezno in vedno originalno stopata temnejšim dnevom naproti – in če bodo takšni, se jih lahko nadejamo.