4AD, 2014

S studijskim prvencem Before Today, ki je leta 2010 nastal v sodelovanju s skupino Haunted Graffiti, je kletni virtuoz Ariel Rosenberg, bolje znan pod psevdonimom Ariel Pink, pretvoril ideje, formirane skozi neobvladljivo mnoštvo težko poslušljivih kasetnih posnetkov, v čvrst, dostopen indie biser. Eno so mnenja, seveda, drugo pa je dejstvo, da je prav zaradi albuma Before Today Ariel Pink postal eden redkih, če ne edini chillwave/glo-fi glasbenik, ki si je zagotovil relevantnost dolgo po zatonu tega sicer neravno prepričljivega retro podžanra indie rocka - kdo se sploh še spomni Neon Indian in Washed Out? Zato pri obravnavi Pinkovega najnovejšega izdelka, albuma Pom Pom, ki je bil izdan v letu 2014, ne nameravam odmisliti Before Today oz. dolgega ustvarjalnega loka, katerega vrhunec je Before Today.

Tako pa ne bom delal Arielu Pinku nobenih uslug, kajti v tem oziru album Pom Pom enostavno ni dober. Pri uvodnem komadu Plastic Raincoats in the Pig Parade si celo lahko dovolim misliti, da se je Pink pri svoji interpretaciji britanskega »bubblegum« popa spopadel s tradicijo, ki mu, kot specialistu za bolj »adult oriented« odtenke rocka, pač ne ustreza, in da je zanj končni izdelek, s popolnoma odvečnim ponavljanjem monotonega vzklika »Oh Yeah! Oh Yeah!«, neke vrste pirova zmaga.

Ta interpretacija se zdi še bolj smiselna ob komadu Not Enough Violence, na katerem Pink poskuša ponotranjiti še eno evropsko oz. britansko pop tradicijo. Le da tu mu blazno uspe. Ne moremo ravno reči, da komad diši po skupinah Joy Division, Bauhaus in Sisters of Mercy, ampak da je na njem Pink destiliral tisto mračno industrialno-punkovkso esenco, ki se naivnemu poslušalcu vtisne v spomin ob poslušanju teh skupin. Kot da se je spočetka hotel zajebavati iz Iana Curtisa in premislil samo na pol, ko je ugotovil, da mu je dejansko uspelo posneti hud komad. Poanta je vsekakor v tem, da to ni nič novega za Ariela Pinka; tak je pač njegov modus operandi, njegov trik, njegov edinstven in poseben doprinos k sodobni glasbi in, z Before Today v mislih, lahko celo rečem k zgodovini popularne glasbe.

Čeprav gre za sorazmerno dolg album, pa drugje ni mogoče s čisto vestjo ponoviti mantre nad PomPom-om navdušenih kritikov, da se Ariel Pink spet spušča v dialog z rock tradicijo šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih. Oziroma, če se, je ta dialog pretežno na nivoju osnovnošolcev, ki se zabavajo z mislijo, da je Jimi Hendrix nekoč zapel »Excuse me while I kiss this guy«, s poudarkom na »osnovnošolci«. Kar mrgoli ponavljajočih se fraz, ki v večini primerov niso najbolj spevne: Freckles Freckles Freckles, Lipstick Lipstick Lipstick, Jello Jello Jello; sproti izmišljene rime se pojavijo kot vodilni princip večine besedil na albumu in v tem otročjem ali kar otroškem okviru ne manjka cenene seksualnosti, na prvo žogo narejenih seštevanj tipičnih potrošniških predmetov in bluzenja o Applovih produktih in selfiejih. Če pri tem izstopa prvi singel na albumu, Put Your Number in My Phone - in če mene vprašaš, ne izstopa pretirano - tiči razlog za to kratkomalo v tem, da se na njem Pink, z zmernim komercialnim uspehom v mislih, načrtno izogne skrajnih bizarnosti.

Morebiti bi na tej točki nekdo rekel: Čakaj, a ni Ariel Pink tak že od nekdaj? Res je, Pinkov zvok in asociacije, s katerimi se poigrava, so ves čas čudaški, manj resni in zadušeni z debelo lo-fi odejo, a pri tem ne gre pretiravati. Pri njegovi siceršnji diskografiji lahko človek, ki se spozna na »rock radio« glasbo, iz katere Ariel Pink izhaja, z lahkoto kaže s prstom in govori »tu slišim Judas Priest«, »tu brije norca iz Steely Dan«. Ravno to ni mogoče na albumu Pom Pom. Poslušalec, ki k albumu pristopa s takimi pričakovanji, bo kvečjemu našel le neironično in po vsej verjetnosti nenamerno zvočno podobnost s »amateurcore« skupinami kot so Beat Happening, Blast Off Country Style in The Shaggs. Če pa pomislimo na dolgi izsek na sredini albuma, kjer se komad za komadom začne s skoraj identičnim, glasnim »jangly« riffom ter skupaj nametanimi besedili, podanimi s skoraj identičnim tonom, lahko k temu seznamu dodam še prvaka ponavljajočih dolgometražnih neumnosti Wesleyja Willisa in Lil B-ja.

Ta identifikacija najbrž ni naključna. Tako kot zgoraj našteti izvajalci Pink album Pom Pom očitno poganja s svojo barvito, žarečo osebnostjo. Ne preseneča torej, da tako Pitchfork kot The Wire - dve instanci, ki stojita na skrajno drugih koncih glasbeno-kritiškega spektruma, izhajata pri svojih laskavih ocenah ne iz albuma samega, ampak iz anekdot o živem srečanju z Arielom Pinkom. Lagal bi, če bi dejal, da Ariel Pink ni fascinanten in zanimiv. Še bolj pa bi lagal, če bi dejal, da Ariel Pink ni eden najbolj obetavnih in perspektivnih glasbenikov svoje generacije. In nenazadnje, lagal bi, če bi tukaj dejal, da album Pom Pom potrdi obe motrenji.