4AD, 2012

Filmski ustvarjalec Kirby Ferguson je na svojem blogu Everything Is A Remix nedavno podal zanimivo tezo, ki veli, da je vsako avtorsko delo pravzaprav remix, sestavljen iz posnemanja ideje, nje preoblikovanja ter končne spojitve. Po njegovem mnenju so ustvarjalci pri svojem delu podvrženi različnim vplivom, denimo literarnih, filmskih ali glasbenih del, le-te pa spretno vključujejo tudi v svoj avtorski kontekst. Slednjemu je takisto sledila popularna kultura ter s svojimi potrošniškimi vzgibi tudi sama pripomogla k nenehnemu reinterpretiranju preverjenih vzorcev. In kaj ima pri vsem tem Ariel Marcus Rosenberg oziroma Ariel Pink? Pravzaprav veliko.

Na svoji dobro desetletje trajajoči glasbeni poti potem namišljene zasedbe Haunted Graffiti vseskozi prevprašuje avtorjevo vlogo, vlogo umetnosti ter prek pikrega humorja in parodije ustvarja domišljijski svet. Kako daleč je pripravljen ponesti vlogo avtorja oziroma kako razvrednotena v resnici je v današnjem času, nazorno priča zaključna skladba na novi plošči Mature Babes z naslovom Baby. Najavni single je pravzaprav prezrcaljena matrica istoimenske skladbe izvajalcev Donnieja in Joeja Emersona, prek katere je ob pomoči Dam Funka Ariel  nasnel vokale ter skladbo predstavil kot svojo. In kaj hitro bi jo lahko zanjo tudi zamenjali.

Retro prizvok, ki ga goji v psihedeličnem surferskem popu, na dan prikliče vzporednice s kalifornijskimi predniki in dozdeva se, da bi  tam tudi najraje ostal, pa čeprav zgolj figurativno, saj si za svojo ekspresivnost nedvomno ne bi mogel izbrati primernejšega časa, kot je prav danes. Njegova lo-fi estetika se namreč rada napaja v zvokih širokega polja glasbene zgodovine in brez nje posameznega elementa bi tudi Ariel ne mogel zares obstajati.

Širša javnost je navkljub bogatemu diskografskemu opusu Ariela resneje spoznala šele s predhodno ploščo Before Today, ko namišljeni kolektiv Haunted Graffiti tudi zares zaživi. S poudarjeno psihadelično noto, elementom bizarnosti, neumornim avanturizmom ter nenazadnje čudovitimi in nedolžnimi pop melodijami  je plošča ne samo presenetila, marveč tudi širše estetizirala sprano zvočno sliko,  iz katere je pozneje vzniknil denimo John Maus ali se z njo poigral Toro Y Moi, vse pogosteje pa jo je moč srečati v raznolikih glasbenih delih.

Nova Arielova plošča Mature Themes  pričakovano deluje kot povsem logično sosledje omenjene predhodnice, pa čeprav ne brez presenečenj. Na prvi posluh ne tako očarljiv izdelek morda res ne pričara mističnosti, kot tudi ne vzbuja občutka glasbenega avanturizma, ki bi poslušalca pripravil k daljšemu postanku v čudaškem in mističnem glasbenem svetu, toda plošča nedvomno prinaša svoje trenutke. Med slednje lahko štejemo skladbi Mature Themes ter Only In My Dreams, ki nazorno pričata, da je lahko Ariel s svojim izjemnim čutom za pop senzibilnost naravnost fantastičen.

Omenjeni skladbi prinašata tudi precej bolj premišljeno strukturo, ki je na plošči Mature Themes precej bolj konvencionalna, kot tudi sicer pritiče pretežno krajšim skladbam na plošči.  Deloma se k slednjemu nagiba tudi prevzemanje newwavovskih vzorcev, kot denimo v skladbi Symphony of the Nymph, kjer svoje bizarne predstave o svetu prek temačnih synthovskih prizvokov preslika tudi v vsebinski del. Za njo ne zamujata niti Schnitzel Boogie, kjer Ariel Pink prepeva o prehranjevanju s šniclom, ali čudovita otvoritvena skladba Kinski Assassin. Pa vendar, plošči morda umanjka nekaj dodelanosti, ki bi Ariela povzdignila iz golega izkoriščevalca zastavljene sprane frekvenčne forme. Skladbe na trenutke izzvenijo preveč ohlapno in v konvencionalnejših formah tudi nekoliko enolično, toda k sreči svetle točke plošče jasno pričajo, da so Haunted Graffiti dviga nedvomno sposobni.