New Amsterdam Records, 2021

V tokratni Tolpi se bomo potopili v sanjavi in uporniški svet pakistanske skladateljice, vokalistke in producentke Arooj Aftab. V dvajsetih letih ustvarjanja si je umetnica ustvarila kar precejšen renome. V zgodnjih dvatisočih je bila ena izmed prvih pakistanskih glasbenic, ki so kot medij za promocijo začele uporabljati internet in s tem zaslovele na lokalni sceni. Danes ustvarjalka živi v New Yorku, kjer je podnevi zaposlena kot vodja avdio oddelka za glasbeni medij Genius, obenem pa poleg lastnega portfelja sklada glasbo tudi za filme in računalniške igre. Album, ki ga bomo obravnavali v recenziji, nosi naslov Vulture Prince in predstavlja že tretjo izdajo ustvarjalke, obenem pa njen drugi izdelek za založbo New Amsterdam Records. 

Arooj odkrito nadaljuje glasbeno dediščino starejše pakistanske sufi pevke Abide Parveen, oklicane za kraljico sufi glasbe. Anekdota pravi, da sta se se pevki spoznali na festivalu v New Yorku leta 2010. Arooj naj bi vprašala Abide, kaj naj stori s svojim življenjem, na kar ji je Abide odgovorila z jedrnatim “poslušaj moje albume”. Zdi se, da je Arooj storila prav to. Kljub študiju na Berkleeju, ki je nedvomno pripomogel k določeni amerikanizaciji njenega zvoka, je ustvarjalki uspelo ohraniti srž svojega sufi melosa. Amerikanizacija je v tem pogledu na albumu prisotna predvsem v zvezi z aranžmaji in produkcijsko vrednostjo komadov z različnimi zvočnimi efekti. 

Komadi sami pa so še vedno zvesti sufi tradiciji, s čutnim in liričnim vokalom v ospredju. Slednjega spremlja zgolj osnovna inštrumentacija, v nekaterih delih so prisotna samo tolkala, medtem ko se pri drugih občasno oglasijo še električna kitara, harfa, kontrabas in violine. Arooj v svojem fraziranju črpa iz pakistanske tradicionalne glasbe, kar hitro opazimo pri rabi mikrotonov v svojih melodijah. Po drugi strani pa bi forme skladb zlahka prenesli tudi v kontekst zahodne kantavtorske glasbe. Zdi se pomembno izpostaviti predvsem dejstvo, da Arooj gradi sufi dediščino z avtentičnega vidika, kar pomeni, da je v ameriškem izobraževalnem sistemu zgolj nadgradila svoje sposobnosti in obenem ohranila značilno estetiko. Prav tako izstopa iz pakistanske indie scene kot nekdo, ki ustvarja znotraj svoje lastne unikatne linije v nasprotju z bendi, kot sta Thistle ali Misbah, ki zavijejo k povsem zahodnjaškemu indie folk zvoku, ali pa Pakar Dhakar, ki se kitijo z bolj mid-west math-rock zvokom 2000-ih. 

Arooj pa ni uspelo samo z ustvarjalnega vidika, torej, da ima določeno substanco, s katero lahko identificiramo njene komade kot del nje same in ne zgolj kot replike izdelkov znotraj določene zahodne glasbene scene. Prav tako je pomembno izpostaviti vzorništvo, ki ga kultivira z udejanjanjem svoje identitete v glasbi. Ustvarjalka v intervjuju poudarja, da njena obsesija s koncepti razseljenosti, izobčenosti, feminizma in queer modalnostjo vpliva na njen način petja, inštrumentacijo in poezijo, ki jo izbira za spremljavo. S tem se vzpostavlja kot vzornica novih generacij mladih pakistanskih ustvarjalk, ki se tudi v progresivnem Karachiju še vedno spopadajo z diskriminacijo na podlagi spola in nanj vezanih vlog v glasbeni industriji. Arooj sama pove, da se je morala bojevati za svojo kreativnost v studijih, kjer je nihče ni jemal resno, češ da je zgolj in samo pevka.

Album Vulture Prince je torej obenem sodoben in tradicionalen. Ohranja tradicijo in jo nadgrajuje. Predstavlja tour de force ustvarjalke, ki je prešla številne prepreke in prebila stekleni strop ter se vzpostavila kot eden unikatnejših pakistanskih izvozov. Ob vsem tem pa je čuten in intimen prerez biti ustvarjalke, za katero upamo, da bo nadaljevala svoje poslanstvo in morda nekoč sama nosila naslov kraljice sufi glasbe.