Arthur Higelin oziroma Arthur H sodi med tiste izvajalce, ki pomembno oblikujejo podobno moderne francoske glasbene scene. Arthur v svojem izrazu združuje rockovski pristop, pop spevnost in neduhovno naravnanost francoske šansone v samosvoj glasbeni izraz, ki mu je prinesel dobronamerne primerjave s Sergeom Gainsbourgom, Tomo Waitsom in pesnikom, pisateljem, glasbenikom oz. preprosto multiustvarjalcem Borisom Vianom.

Arthur H se je rodil leta 1966 v priznani umetniški družini, njegov oče je Jacques Higelin, starosta francoske glasbene scene, zato je imel dano predispozicijo za glasbeno umetnost. V nobeni šoli, ki jo je obiskoval, niti na akademiji v Bostonu, se ni našel in je po vrnitvi v Pariz, leta 1988, začel nastopati po malih pariških koncertnih placih ob spremljavi basista in bobnarja. Prvi istoimenski album je objavil leta 1990, po neštetih turnejah, treh nagradah Victoires de la Musique, hitih in priznanjih kolegov, 21 let kasneje, letos, pa je objavil svoj štirinajsti album, odlični Baba Love.



Baba Love je mehka, vznesena, lahka in sila prijetna stvaritev, zgrajena okoli Arthurjevega klavirja in glasu, ki sta tudi sicer stebra njegove glasbe, in položena na prevladujoč zibajoč ritem, ki ima korenine v nekakšnem kalipsu in bossa novi. Album odpira kontemplativna, filozofska filmsko zveneča skladba Cheval de Feu. Sledi zapeljiva, peresno lahka Ulysse et calypso, v kateri Arthur zmeša francoščino in angleščino in ki skupaj z Give Me Up in Le paradis il est chinois predstavlja venček razveseljivo veselih, toplih in seksi pesmi, ki tvorijo jedro albuma. Give Me Up je mamljiv acid jazz, soul pop z elementi francoske šansone, medtem ko je Le paradis il est chinois jazz pop z nadrealističnimi besedili. La Beaute de L'amour, Dis moi tout in Prendre corps so razkošne klavirske ljubezenske balade. V Baba love se vrne k ritmični zasnovi uvodnih pesmi, Basquiat je dramatična glasbena psihoanaliza velikega slikarja, L'arc en ciel, L'arc en ciel, Un rayon de soleil, in L'ivresse des hauteurs, v kateri se mu pridruži igralec Jean-Louis Trintignant, so zračne, razmišljajoče, klavirske balade, ki upočasnjujejo tok časa.



Arthur H je na albumu Baba Love posnel zbirko pesmi, ki s svojo karizmo in slogom pomembno odstopa od konvencionalnega glasbenega pristopa, ki ga predstavlja prevladujoč ameriško angleški glasbeni idiom. To je nekaj svežega, drugačnega, konec koncev je to glasba, ki je afirmativna za evropsko umetnost.