Astral Spirits, 2021

V januarskih glasbenih dnevnorecenzentskih terminih na Radiu Študent se neredko znajdejo izdaje, ki jih tekom prejšnjega leta kljub izostrenim in našpičenim ušesom glasbene redakcije v svojem pokrivanju vznemirljivih albumov nismo predstavili. V tokratni Tolpi bumov smo priča plošči jazzovskega tria Artifacts, ki je izšla že oktobra, a njeno ime in značaj prispevata k umestitvi onkraj končnih pregledov najboljših in izpostavljenih izdaj.

…and then there’s this je naslov plošče freejazzovskega tria prepoznavnih chicaških glasbenih imen, ki se vsako posebej in tudi drugo ob drugem že dolga leta kalijo v različnih jazzovskih zasedbah, katerih skupni imenovalec je gotovo chicaška organizacija AACM. Za kratico stoji relativno enostavno, a predvsem za današnjo jazzovsko sceno izredno pomembno ime oziroma poslanstvo – Association for the Advancement of Creative Musicians, ki ga ta ohlapna glasbena družina zasleduje že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko jo je ustanovil jazzovski glasbenik Muhal Richard Abrams. AACM tako že desetletja izobražuje, usmerja in povezuje glasbenike, ki se ukvarjajo z jazzovsko improvizacijo, afroameriškimi študijami in tudi obglasbenimi aspekti raziskovanja in poglabljanja znanj o moderni umetnosti.

Artifacts je za jazzovske razmere precej nekonvencionalen trio; sestavljen je iz flavte, violončela in bobnov. Za slednjimi sedi Mike Reed, že omenjeno prekaljeno ime, v njegovem rezimeju najdemo igranje v imenitnih, večinoma chicaških jazzovskih projektih, denimo Rob Mazurek's Exploding Star Orchestra, sam pa vodi tudi cenjeni kvartet People, Places & Things. Reed je dve leti vodil tudi danes že izpostavljeno organizacijo AACM, iz nje pa prihajata tudi glasbenici, ki trio dopolnjujeta in zaokrožata, njuni karieri pa sta tesno povezani. Nicole Mitchell je flavtistka, ki s svojim zvokom krasi glasbo zares zavidljivega števila tudi tem valovom izredno ljubih imen, kot so že omenjeni Rob Mazurek, Mary Halvorson in Anthony Braxton. Tretja članica Artefaktov je Tomeka Reid, ameriška čelistka in na prvi pogled najmanj izpostavljeno ali pa vsaj najmanj uveljavljeno ime trojice. A tudi Tomeka Reid svoj zvok razvija že petnajst let, povezuje se z imeni, kot so Ben LaMar Gay, Makaya McCraven, pa tudi z že omenjenima Mary Halvorson in Robom Mazurekom. Ob naštetih imenih se že opazijo določena prekrivanja, Artifacts se med seboj v bistvu zelo dobro poznajo. Ob omenjenih težkokategornikih je njihov skupni imenovalec tudi AACM, njegova povezovalna moč in široka krošnja sodelujočih glasbenic, ter nenazadnje – vetrovno mesto, ki ga Tomeka Reid navaja kot eno najboljših stvari, ki se ji je zgodila v življenju.

V živahnem, brbotajočem glasbenem vesolju AACM glasbenice iz varnega zavetja, v katerem se lahko mirno razvijajo, in v iskanju lastnega glasbenega jezika počasi in vztrajno polzijo na svoje, ustanavljajo lastne, intimnejše projekte. To pot sta Mitchell in Reed že opravila, medtem ko se zdi, da Tomeka Reid v svojih štiridesetih letih, tudi z razmeroma bogatimi izkušnjami in raznovrstnim naborom zvokovja in improvizacij, ki jih v različnih zasedbah proizvede, še namerava predstaviti najboljše iz svojih glasbenih svetov. Zdi se, da v zasedbi Artifacts najbolj izstopa Reid.

Sama muzika reflektira ravnokar našteto; je poklon glasbenemu vesolju AACM in Chicaga, obenem pa je spoj najrazličnejših svetov, ki se razraščajo iz vsake od sodelujočih glasbenic, in je tudi simultanka virtuozne povezanosti – v prvi vrsti Mitchell in Reid – ter trdnega zaledja, ki ga priskrbi Reed. Na začetku in tudi na koncu plošče vijugamo med koreninami projekta Artifacts in njihovega prejšnjega srečanja na samonaslovljenem debiju iz leta 2015, ki je bil poklon AACM. Drugo in predzadnjo, osmo skladbo posvečajo Alvinu Fielderju in Josephu Jarmanu, obema članoma omenjene organizacije, ključne za jazzovsko sceno v vetrovnem mestu. Te korenine so, roko na srce, zasidrane v prosti in spiritualni godbi prejšnje generacije in na njih se trio zdi zadržan, skromen, ponižen, spoštljiv. Kar pa nastopi v komadih, ki sledijo, in ko se Artifacts odlepijo od tal, je pravi vihar glasbenih domislic, v katerih se improvizacija pretvori v pravo sinergijo, v prvovrstno glasbeno doživetje. Tovrsten ritmično zaznamovan avant-jazz je inštrumentalno vendarle nevsakdanji, njegova tokratna zasidranost v jazzovski groove pa prinese uravnoteženo prosto godbo, polno presenečenj, ki ne brede pregloboko. Artifacts se raje zabavajo z raznovrstnimi pristopi k svojim inštrumentom, s pogostimi menjavami pa tudi repeticijami tem, z dramatičnimi preobrati, referenciranjem na punk, hip hop, postfusionovsko godbo osemdesetih in devetdesetih, klasično glasbo in vrhunsko jazzovsko godbo, ki jih ves čas obkroža.

Iz Chicaga smo zdaj že pregovorno deležni konstantno vrhunskega jazza, ki ga napaja skupnost glasbenikov, nabrana okoli AACM, ta pa je glasbeno in tudi v drugih pogledih raznovrstna. S svojo infrastrukturo ta organizacija že 57 let zagotavlja snemanje vidnim jazzovskim glasbenicam in glasbenikom, ki v svetovnem merilu ohranjajo Chicago kot enega epicentrov moderne jazzovske godbe. Njeni člani ob pogostem medsebojnem povezovanju ustvarijo raznovrstne situacije. Nekatere imajo medgeneracijski prizvok, improvizirajo ljudje različnih šol, v drugih skupaj preigravajo najboljši glasbeniki generacije. Nekatere pa ponudijo priložnost muziciranja z dolgoletni tovariši, prijatelji, kar Artifacts tudi poudarjajo kot enega izmed razlogov za njihovo igrivost. A glavna razloga za kvaliteto plošče …and then there’s this sta vendarle samosvoj, izredno zrel glasbeni jezik in glasbeno mojstrstvo.