20 Buck Spin, 2023

Ascended Dead so death metal podzemlje navdušili že s prvimi demo izdajami, EP-ji in zbirkami neizdanega materiala na začetku svojega obstoja. Skupina je nastala leta 2011, prvenec Abhorrent Manifestation pa je izdala šele leta 2017 pri založbi Dark Descent Records. Po debiju smo lahko odjemali le manjše doze v obliki splitov ali singlov, na tak način pa se je počasi ustvarilo pričakovanje še ene studijske plošče, na katero smo morali čakati šest let. Vseeno je treba izpostaviti, da so nam Ascended Dead med čakanjem ponudili dva fenomenalna splita. Prvega leta 2020 s perujskim bendom Evil Priest pri irski založbi Invictus Production in leto kasneje drugi split z Atomicide iz Čila pri Dark Descent Records, kjer je izšel tudi njihov prvenec.

Ascended Dead imajo v svoji postavi talentirane posameznike, ki so zelo vpeti v ameriško death metal podzemlje. Bobnar in basist igrata v Incantation, kadar ti nastopajo v živo. Poleg tega so posamezniki vpeti tudi v druge ključne ameriške bende, kot so Ritual Necromancy, Chthonic Deity in Funebrarum, bobnar in kitarist pa sta bila nedavno tudi del zasedbe VoidCeremony. Gre torej za izjemne glasbenike in tudi to je razlog, da smo od novega materiala pričakovali veliko.

Kalifornijski četverec je skozi čas z izdajami dobival svojo formo in prostor na sceni. Če primerjamo prve izide z novo ploščo, opazimo predvsem razliko v kvaliteti zvoka, posnetki so bili namreč sprva zelo kaotični in slabo pripravljeni. Kar seveda ima svoj čar, a bend blesti v kakovostnejši zvočni sliki predvsem zaradi kompleksnih kitarskih rifov in bobnarskih vragolij. Ascended Dead so to dosegli na prvencu, od takrat pa v tem stilu vztrajajo v dovršenem zvoku, ki je tipičen za moderno šolo podzemnega death metala. Za žanrsko usmeritev, ki so jo ubrali, je to ključnega pomena. So eden tistih bendov, ki spretno uporablja tehnične elemente in surovo silo. Ko govorimo o tehničnih vragolijah, mislimo prav na zapletene kitarske rife in bobnarske sposobnosti. Ustvariti znajo ravnovesje med virtuoznimi kitarskimi rifi, ne da bi bili ti pretenciozni in preveč zakomplicirani. To je absolutno najmočnejša točka tega benda in tudi razlog, da zelo uživamo ob poslušanju nove plošče Evenfall of the Apocalypse.

Glasbeniki uspejo ustvariti klavstrofobično vzdušje, ki nas prevzame, da smo osredotočeni na kitarske finese ali pa na bobnarske trike. Skladbe so relativno kratke in le nekaj jih je daljših od štirih minut. Ampak v tem kratkem času nas Ascended Dead mučijo z gromozansko količino kitarskih rifaž, ritmičnih preskokov in predvsem z izvirnimi idejami v že tako prežvečenem stilu death metala. Na nek način imamo občutek, da si je bend postavil izziv strniti čim več stvari v eno skladbo, a tako, da poslušalec ne bi imel občutka nasičenosti. To je tudi eden od razlogov, zakaj ta plošča deluje od začetka pa do konca kot celota. Pristop do ustvarjanja novega materiala je tako pravzaprav zelo uniformen. To lahko rečemo za ves material po prvencu. Edini trenutek na plošči, ki izstopi iz celote, je skladba Passage to Eternity, in deluje kot akustičen intermezzo pred zadnjim usodnim udarcem na plošči.

Evenfall of the Apocalypse je bila težko pričakovana plošča in bo zasedla visoka mesta, ko bomo ob koncu leta polagali račune, o tem, katere so bile najboljše izdaje v death metal podzemlju. Razlogov je več. Prvi je odlična produkcija, ki zadosti modernemu standardu za podzemni death metal, drugi razlog pa so tehnična izvedba in fantastične ideje, ki jih imajo posamezniki v bendu. Skratka, gre za vrhunsko izdajo, ki izstopa iz poplave podobno mislečih bendov.